Nekoč so avtomobili vozili tudi na drva in premog

Zmanjšana moč motorja

Lesni plin so v posebnih generatorjih plina pridobivali iz trdih goriv, kot so bili les, oglje, koks, premog in celo šota, ki so jih uplinili v posebnih generatorjih, iz katerih so plin vodili v običajen motor na notranje izgorevanje. Neprilagojenemu motorju na bencin je menda moč z uporabo lesnega plina padla za 30 do 40 odstotkov, kar pa se je dalo odpraviti s povečanjem kompresijskega razmerja. Če je to znašalo 1 : 9, je bila moč motorja le še za 10 do 15 odstotkov manjša kot v primeru, če ga je poganjal bencin.

Delovanje generatorja plina

Kako je pogon na plin deloval v praksi, si je mogoče ogledati na primeru Imbertovega sistema. V generator (A) so skozi zgornjo odprtino s pokrovom (B) naložili les, ki je v njem s pomočjo zraka, ki so ga dovajali skozi šobe (H) iz obročnega cevovoda (G) nepopolno izgoreval. Vžgali so ga skozi odprtino, ki je sicer služila tudi za čiščenje kurišča (E). Ob tem nastali generatorski plin so po cevi (J) vodili v čistilnik (K), kjer so ga očistili saj in prahu, potem pa v hladilnik (L) na sprednjem koncu avtomobila, kjer so ga ohladili. S tem so plinu močno zmanjšali prostornino, saj ga sicer v valjih ne bi bilo dovolj za učinkovito delovanje motorja. Temu je sledilo še končno čiščenje v čistilniku s plutovinastim drobirjem (M), potem pa so plin vodili v mešalnik (O), ki je nadomeščal uplinjač bencinskega motorja. Plin se je namreč v njem zmešal z zrakom, potem pa so zmes plina in zraka skozi običajno dušilno loputo in sesalni razdelilnik vodili v motor. Mešalnik je sicer po potrebi služil tudi za uplinjanje bencina, ko je motor deloval nanj. Sistem je bil opremljen še z električnim ventilatorjem, ki je še hladen plin potegnil skozi filtre in pospešil njegovo tvorbo, ko se je generator dovolj ogrel, pa je potovanje plina od generatorja k motorju potekalo samodejno.

Zaganjanje z bencinom

Motor je bilo sicer mogoče zagnati zgolj na plin, čemur je služil ventilator, vendar so ga v praksi običajno zagnali na bencin. Ko je motor delal, se je generator zaradi sesalnega učinka motorja namreč razgorel in pospešil tvorbo plina, zaradi česar ga je bilo hitreje dovolj za delovanje motorja. Potem so zgolj zaprli dotok bencina v mešalnik in popolnoma odprli plinski vod. Delovanje plinskega motorja na bencin je sicer imelo določene pomanjkljivosti, saj ga voznik zaradi spremenjenega kompresijskega ni smel preveč obremenjevati, saj bi sicer klenkal, z bencinom pa je lahko vozil zgolj na zelo kratke razdalje.

Delovanje motorja na trdo gorivo

Zanimiv odmik od splošne prakse je bilo tudi delovanje motorja na premogov prah ali prah lesnega oglja in šote, ki so ga dovajali neposredno v valje. Motor na trdo gorivo je zrak vsesal neposredno v valj, gorivo pa v poseben prekat, ki je bil z odprtinami povezan z izgorevalno komoro, vendar na tak način, da gorivo ni moglo neposredno priti vanjo. Med kompresijskim taktom se je zaradi segretega zraka del trdega goriva v posebnem prekatu vžgal, zaradi česar je nastal nadtlak, ki je večino goriva pognal v valj, kjer je izgorelo in pognalo bat navzdol. Ob tem je sicer nastalo nekaj pepela, ki pa menda ni preveč negativno vplival na delovanje motorja.

Premog neposredno bolj učinkovit kot predelan v sintetični bencin

Najbolj uporabna sta bila seveda črni in rjavi premog z majhno količino pepela. Neposredno izgorevanje črnega premoga naj bi bilo sicer bolj učinkovito od izdelave sintetičnega bencina iz premoga. Za izdelavo kilograma bencina je bilo namreč potrebnih pet kilogramov črnega premoga, v motorju na premogov prah pa je za nadomestilo kilograma bencina bilo dovolj že 1,5 kilograma premoga.