Kolumna: Najboljši motor je ...

Največja težava pri izbiri najboljšega motorja je gotovo v milijonih različnih lastnikov dvokolesnikov. Vsak ima svoje želje pri nakupu in vsak svoje poglede na to, kaj je najboljše. Če gledamo na motocikle s čustvenega vidika, ki je sicer glavni motiv pri nakupu, je zmagovalcev zato vsaj sto. Če gledamo logično, pa se zaplete že pri opredelitvi, kaj je (naj)bolje in predvsem v čem. Danes z izjemo najcenejših strojev slabega motocikla ni, saj gre le za vprašanje ustreznosti. Vsak je dober v tistem, čemu je namenjen, in slab v tem, čemu ni. Za nekoga je najpomembnejše udobje, za drugega hitrost, za tretjega vzdržljivost, za četrtega cena ... In vsak od teh ima svojega favorita.

Zmagati bi zato moral najbolj vsestranski motocikel, ampak vsestranskost pomeni žrtvovanje posameznih elementov za "skupno dobro". In to vodi v povprečnost. Hmh? Morda pa za pravilen odgovor potrebujemo le pravilno vprašanje. Namesto: "Kaj je najboljši motor?" se vprašajmo: "Zakaj sploh kupimo motocikel?" Za kaj smo pripravljeni biti mokri, prezebli, pregreti, mrtvi? Zakaj smo pripravljeni načeti svoj ali družinski proračun, da si kupimo še eno prevozno sredstvo, ki sploh ni uporabno ali udobno?

Naše iskanje najboljšega motorja moramo torej začeti s predpostavko, da motor ni prevozno sredstvo. Uporabnost zato ne more biti biti prioriteta, ker potem bi ostali v avtomobilu. Tako odpadejo vsi ultrapotovalniki, čeprav je na njih mnogo komponent, elektronike in rešitev, ki se jih ne bi sramovala večina avtomobilov.

Pomislimo, kaj je tisto, v čemer je motor boljši od avtomobila? Kaj so tiste lastnosti, zaradi katerih smo pripravljeni trpeti vse tegobe, ki jih prinaša motocikel. Mnogi kupijo motocikel iz želje po opaženosti. Toda kako si lahko opažen s čelado na glavi? In če želiš biti resnično opazen, bi potreboval petsto konjskega Boss Hossa, ki pa se pri nas sploh ne prodaja.

Kaj pa obratno, če si kupimo motor za dokazovanje pred samim seboj? Da v samoti pridemo tja, kamor tudi najhujši terenski avtomobili ne pripleza. Toda kros ali hardenduro motocikel je precej omejeno uporaben. Ne le, da ni praktičen, ampak je pri današnji okoljevarstveni zakonodaji omejeno uporaben.

Podobno je s hitrostnimi rekorderji. Najvišja hitrost je ena pomembnejših značilnosti in prednosti (mnogih) motociklov. A kje jo danes sploh še lahko izkoristimo? Hitrost zato sama po sebi ne more biti merilo pri izboru naj motocikla. Je pa to lahko pospešek! Avtomobil, ki pospeši v treh sekundah do 100 km/h stane nekaj sto tisoč evrov, tak motocikel pa dobimo za slabih deset tisoč. To je torej že eden ključnih argumentov za izbor. In ta nas pripelje do superšportnih motociklov.

Superšportniki so vsekakor “state of the art” sodobnega motociklizma in po tehnični plati najboljši motocikli, kar jih pozna planet. Pravzaprav so v tem pogledu še posebno litrski modeli "prehudi" in so praktično (življenjsko) neuporabni v odprtem prometu, šeststo kubični pa preveč športno naravnani. Osemstokubični razred z motorji, kot je Ducati 848 bi bil ideal, a v njem še ni prave konkurence.

Predvsem pa superšportnikom manjka uporabnost. Ne mislimo le na to, da jih ustavi že malo slabši makadam, ampak da v Sloveniji sploh nimamo prostora, kjer bi lahko izkoristili njihove zmogljivosti. In še za nekaj gre. Bistvena stvar pri odločitvi za nakup motorja je pri večini agilnost – uporabnost v gneči. Superšportniki pa so pri majhnih hitrostih zaradi svoje namembnosti in vpetja krmila manj okretni.

Okretni so supermoto motocikli, imajo dobre pospeške, vrhunsko ciklistiko, ampak niso uporabni za vsakdanje namene. Kaj pa najširše uporabni (potovalni) cestni enduri. Super, nekateri so celo precej “hi-tech”. So odlični za imidž voznika, ampak nanje ne moremo naložiti opreme in športnih rekvizitov, ki gredo k avanturističnemu imidžu. Zato niso tako uporabni kot se zdijo. Predvsem pa jih ljudje ne uporabljajo za to, čemur so namenjeni in se namesto na konec sveta z njimi vozijo le do prve gostilne.

Prav to je še tretji element odločitve za izbor in nakup motocikla. Svoboda. Mnogih motoristov ne zanima sodobna tehnologija, ne vrtoglave hitrosti, želijo se le odpeljati skozi dan, ne da bi jih sopotniki nadlegovali z vreščanjem, vprašanji in mnenji. Za te so najboljši športni potovalniki, slečeni motocikli s poloklepom ai starodobniki. Toda, ali so to lahko najboljši motorji sploh?

Morda je čas, da se vrnemo iz logike nazaj v čustveno razmišljanje. Logika nas nikamor ne pripelje, kajti priznajmo, motor si kupimo zato, da nas opazijo ali zato, da zadovoljimo sami sebe, da smo vrtoglavo hitri onkraj vseh zakonov ali da vozimo tam, kjer ni zdravo in še manj dovoljeno. Da se vozimo kakor in kamor nas zapelje. Torej, najboljši motor mora biti vsestransko uporaben, a ne na račun tega, da žrtvuje najboljše in postane povprečen, ampak tako, da vse najboljše obdrži. Da je dobro oblikovan, da ima surove pospeške, da doseže vrtoglavo hitrost, da ima najsodobnejše komponente, da je okreten, lahkoten, z vrhunsko ciklistiko, togo konstrukcijo in prijetno geometrijo, da ima prijeten položaj in da izstopa. Hmh! Torej, da je streetfighter! Morda nekje med benellijem TNT in moto morinijem corsaro?