Izumitelj in voznik

Izumitelj je tedaj prvikrat upravljal svoj izum, parno kočijo, enega prvih avtomobilov na svetu. Trevithick je sicer izumil visokotlačni parni motor, ki je bil lažji in močnejši od Wattovega nizkotlačnega parnega stroja. Svoj motor je med drugim prilagodil tudi uporabi na železnici, zato ga nekateri imenujejo tudi »oče parne lokomotive«. Cornwall je imel velika nahajališča železove rude, ni pa imel premoga, zato so morali biti lastniki rudnikov gospodarni pri izrabi energije in so si želeli izpopolnitev parnega stroja. Konec osemnajstega stoletja so pretežno uporabljali nizkotlačne in energetsko potratne parne stroje, ki jih je izumil James Watt, ki je menil, da je previsok parni tlak lahko nevaren. Trevithick je bil drugačnega mnenja. Ugotovil je, da bi para z večjim tlakom omogočila izdelavo enako močnih manjših in lažjih motorjev. Leta 1797 je razvil prva prototipa visokotlačnih parnih motorjev za stacionarno uporabo in uporabo na železniških lokomotivah, ki sta bila tako uspešna, da je kmalu izdelal serijo tridesetih stacionarnih motorjev za rudnike, ki so bili tako lahki, da so jih lahko prevažali z navadnim vozom. Zaradi zvoka ob izpuščanju pare so jih imenovali »sopihajoča motovila«. Po prvi parni kočiji, s katero se je vozil na sveti večer 1801, je leta 1803 izdelal še eno, s katero se je vozil po londonskih ulicah. Istega leta je izdelal tudi prvo parno lokomotivo za uporabo v rudniku železa v južnem Walesu, ki ji je leta 1805 sledila še ena. Podobno lokomotivo, ki jo je izdelal leta 1808, je poimenoval »Catch-me-who-can« (Naj me ujame, kdor me more) in z njo izvajal predstave na krožni progi v Londonu.