Dobri, slabi in nesposobni

Praksa kaže, da je večina slovenskih voznikov še vedno prepričanih, da je hitrostna omejitev zunaj naselij takšna, kot je bila nekoč v Jugoslaviji − 80 kilometrov na uro. Še huje, velika večina jih tam vozi 70. Kako je to mogoče? Se Slovencem nikamor ne mudi ali pa so nostalgično mentalno obtičali v starih dobrih časih kočij in konjskih vpreg? Ne bi rekel! Razloga za tako počasno vožnjo sta lahko le dva – neumnost ali nesposobnost.

Mnogi imajo preveč dela s svojimi mislimi, vozilom, telefonom ali ličilom, da bi gledali prometne znake, in ker ne vedo, koliko je omejitev, vozijo v povprečju med 50 in 90, za vsak primer, če jih ujamejo na radar. Toda po daljšem spremljanju prometa postane jasno nekaj še bolj grozljivega – ljudje zunaj naselij v povprečju vozijo 70 kilometrov na uro zato, ker so večinoma nesposobni, neuki ali motorično omejeni za krmarjenje vozila pri višji (zakonsko dovoljeni) hitrosti.

Ne razumite me narobe, počasna vožnja sama po sebi ni nič slabega. Ne podcenjujem tistih, ki ne obvladajo vozila, ne razumem le, zakaj to razkazujejo na javnih površinah in v odprtem prometu. Ti vozniki s svojo vožnjo namreč na daleč oglašujejo svoje neznanje, zaradi katerega so smrtno nevarni za preostale udeležence v prometu − ko bo šlo kaj narobe, se namreč ne bodo zmogli in znali odzvati pravilno, saj avtomobila ne obvladajo. Zato jih je treba čim prej prehiteti in ubežati nevarnosti njihove bližine.

Ampak v ovinkih jih ni mogoče prehiteti, na ravnini pa ponosni, da vsaj njihov novi avtomobil zmore to, česar oni ne, pospešujejo do onemoglosti. Pa četudi je ta ravnina v naselju. Nevarni so, ker preostale udeležence v prometu silijo v objestna prehitevanja. Prav boste rekli, to je težava tistih, ki ne zmorejo brzdati čustev in stopalke za plin. Toda to je najmanjša težava. Pri tem se namreč zgodi grozljiv paradoks, ki hitro postane težava vsaj naših otrok, ki se sprehajajo po mestih, če že drugih ne!

Takšna večina namreč tudi na ravninah v naselju vozi 70 kilometrov na uro ali več, saj jih tam ni strah ovinkov, kjer je treba pokazati vsaj najosnovnejši nadzor nad avtomobilom. To pa pomeni, da najbolj nesposobni vozniki ali tisti, ki najmanj spremljajo dogajanje na cesti (ker pač ne vidijo prometnih znakov) v naseljih med otroci in starostniki vozijo enako hitro kot med praznimi travniki. Zato so verjetno še nevarnejši od objestnežev, ki le zunaj naselij preveč pritiskajo na plin, a večinoma vsaj vedo, kaj morajo narediti in kako, da avtomobil zavije in se izogne oviri.

Prehitra vožnja seveda v nobenem primeru ni pravilna in dovoljena, a vendar je med prvimi in drugimi bistvena razlika. Če nekdo zaradi velike hitrosti zunaj naselja ne more zavreti pred traktorjem, ki za nepreglednim ovinkom nepremišljeno polkrožno obrača in se zaleti v prikolico polno sena, povzroči predvsem škodo traktoristovi lastnini. Če se pri tem ubije sam, je seveda njegova težava in težava njegovih bližnjih. Če pa nekdo v naselju zaradi prevelike hitrosti ob hkratnem zavedanju svojega neobvladovanja vozila zapelje v gručo otrok, ki so za žogo nepremišljeno stekli pod njegova kolesa, je to naklepni umor. Enako seveda velja za tiste, ki sekajo ovinke, a to je že povsem druga zgodba …

Tukaj je treba pojasniti še eno stvar. V Sloveniji (nasprotno kot na primer v Franciji) omejitve v primeru dežja ostajajo enake. Tisti, ki ne razumejo, da imajo na avtomobilu kolesa, ki niso lesena, in da volan ni motika, tedaj v dežju na prehitevalnem pasu avtoceste ovirajo promet. Spomnimo, avtoceste so za naš denar zgrajene prav zato, da vozimo hitreje kot po regionalkah, zato omejitev tam večinoma ni 80 ali 100, ampak 130 kilometrov na uro. In to realnih, ne tistih, ki jih kaže "goljufivi" merilec hitrosti, ki lahko kaže tudi do 10 odstotkov manj.

Prav, razumem, da nekateri varčujejo z gorivom, da se zdravijo zaradi "hitrostofobije", da se jim je pravkar pokvaril motor, počila guma ali jim je v oko padla muha in pač ne morejo voziti hitreje. Ampak takšne voznike je treba opozoriti še na eno pravilo, ki se ga v slovenski avtošoli očitno ne nauči nihče. Levi pas avtoceste ni vozni pas, ampak je namenjen prehitevanju. Zavedam se, da je to pravilo težko upoštevati, saj se kljub porabljenemu denarju, s katerim bi lahko gradili štiripasovnico pri nas, drenjamo na dveh pasovih. Bolj žalostno je to, da je zaradi objestnežev, ki prehitevajo po desnem pasu, težko držati varnostno razdaljo, zaradi se zgodijo nepotrebna trčenja. A morda je težava vsega tega drugje!

Treba je enkrat na glas povedati, da gledanje v vzvratno ogledalo ni kaznivo dejanje. Na naših avtocestah lahko namreč izprazniš akumulator s signaliziranjem vozniku pred seboj, pa ta še vedno ne opazi štiri krat dva metra velikega osvetljenega objekta, ki se je nenadoma pojavil za njim. Ne vem, kako so ti ljudje opravili okulistični pregled, ki je obvezen za vozniško dovoljenje? Dopuščam pa možnost, da večina slovenskih voznikov res ni slepih, ampak so le duševni bolniki z hudo motnjo v značaju in se ne morejo sprijazniti s tem, da bi jih kdo prehitel.

Kakšno motnjo imajo tovornjakarji, ki kljub številnim njim namenjenim prometnim znakom za prepoved prehitevanja in zdravorazumski pameti kam sodijo, križarijo po prehitevalnem pasu z 80 km/h, je tako jasno vsem razen njim. Nikomur pri nas pa ni več jasno, kdaj bo kdo zamenjal pas ali zavil. Smerniki so namreč povsem iz mode. Najbolj žalostno je, da jih ljudje uporabljajo tedaj, ko zanje ni več nobene potrebe, ko se že razvrstijo na pas za zavijanje ali še bolje, ko so že sredi manevra. Nikomur ni več jasno, da je smernik znak, ki manever napove in s tem obvesti druge, da bodo morali zavirati ali zavijati.

Še posebno ne vidim nobene ovire pri uporabi smernikov, ko zapuščamo krožišče. To ni kakšno modno dejanje, tudi ni namenjeno policistom, ki tega tako ne nadzorujejo. Smerniki v krožiščih so namenjeni večji pretočnosti, saj tistim, ki čakajo, da zapeljejo v krožišče, z njim sporočimo, da se lahko vključi v krožni promet. Ampak naivnež, kako ne vidim, da so pri tem zelo velike ovire. Saj vendar med vožnjo ni mogoče hkrati držati volana, telefona, sendviča in cigarete in prižgati še smernika. Se opravičujem!

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.