Dirkači in prometna varnost

Med poučevanjem v avtošoli me je ves čas motilo neskladje med znanjem, ki ga bodočim voznikom lahko ponudi inštruktor (ja, vem, da se reče učitelj vožnje, ampak jaz sem bil inštruktor), in znanjem, ki ga voznik začetnik dejansko pridobi po določenem številu odvoženih šolskih ur. Zaradi sočasnega nastopanja na reli tekmovanjih sem že v začetkih svojega dela v avtošoli razmišljal o vključevanju nekaterih koristnih prvin iz tekmovalne tehnike vožnje v program poučevanja kandidatov. Trdim namreč, da obstajajo v tekmovalni tehniki vožnje tako imenovani pozitivni elementi, ki so lahko koristni, če jih preudarno prenesemo na področje običajnega cestnega prometa.

Poudarek je seveda na preudarno. Dirkač na reliju zavestno pripelje v ovinek s "preveliko" hitrostjo in skuša med drsenjem postaviti vozilo v položaj, iz katerega lahko maksimalno pospešuje hitrost med vožnjo iz ovinka. Delček tega znanja bi koristil tudi povprečnemu vozniku, ki sicer vozi s primerno hitrostjo, ta pa lahko zaradi spremenjenih razmer v trenutku postane neprimerna in vozilo zdrsne zaradi množice vzrokov. Možnosti za dirkaško reševanje vozila, ki mu je "spodrsnilo", je namreč mnogo več, kot jih spoznajo slušatelji v šolah varnih vozniških spretnosti. Pa tudi bolj učinkovite so.

Poudarek je zdaj na izrazu povprečen voznik. Pojem ravnanja povprečnega voznika se pojavlja v sodni praksi, vendar pri tem ne obstajajo pravila, ki bi natančno opredeljevala (kot pri alkoholu) stopnjo potrebne spretnosti. Po večinskem mnenju pa velja, da bi višja splošna raven obvladovanja vozila pomenila tudi višji nivo prometne varnosti. Ali ta trditev drži brezpogojno?

Ne drži, kadar dobro obvladovanje vozniških veščin usmerja voznika k hitrejši vožnji, zanašanju na svoje sposobnosti in morda k večjemu tveganju. Vzemimo primer, da se naš povprečni voznik napoti v šolo vozniških spretnosti, tam pa ugotovi, da je bil lani "en bimbo", ker je na tistem ovinku zletel s ceste pri hitrosti nekje med 50 in 55 kilometrov na uro. Z novim pridobljenim znanjem pri tej hitrosti brez težav "ujame" svoje vozilo. Ampak, zdaj si upa hitreje in nato "ustreli ven" pri 70 kilometrih na uro, pri tem pa precej bolj "sesuje" svoj avtomobil, kot v tistem primeru iz lanskega leta.

Ja, med poučevanjem tehnik varne vožnje bi morali slušatelji spoznati, da je pridobljeno znanje namenjeno reševanju tistih nepričakovanih situacij, v katerih se voznik znajde zaradi objektivnih okoliščin, ne pa zaradi lastnih hitrostnih ambicij. Če ob koncu šolanja sledi kratka hitrostna preizkušnja, je to res zanimiva popestritev tečaja, vprašljiv pa je prometnovzgojni namen takšnega zaključka.

Tako trdim, da lahko vozniška spretnost in izurjenost predstavljata samo dodaten aktivnovarnostni element poleg ESP-ja in vseh drugih elektronskih asistenc, ki tudi ne pomenijo absolutne varnosti. Znanje si lahko vozniki "kupijo" v vozniških šolah tehnike vožnje, pri tem pa izkušnje dirkačev predstavljajo neprecenljivo vrednost. Samo zaupati jim ne smemo popolnoma, saj na reli tekmovanjih ponavadi 40 do 50 odstotkov udeleženih posadk ne pride do cilja!

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.