Test: Suzuki ignis kot čudežni štirikolesno gnani malček za mamljivo ceno #foto

Črno ostrešje za 650 evrov je bil edini element dodatne opreme našega testnega suzukija. Foto: Gregor Pavšič Ignis je simpatična prijazna buba s terensko izpostavljenimi blatniki v živo rdeči barvi karoserije. Za bolj kontrasten in izstopajoč videz ima črna kolesa, obrobe blatnikov, pragova, zgornje robove vrat, del zadnjega odbijača in dele ogledal. Vse to je serijsko, kakor tudi zatemnjena stekla zadaj, medtem ko je črno ostrešje za 650 evrov edina dodatna oprema tega testnega vozila. Status športnega terenca upravičuje z 18-centimetrsko oddaljenostjo od tal in strešnima letvama. In seveda s štirikolesnim pogonom allgrip.

Dvobarvno urejena prostorna potniška kabina

Pastelno svetle površine na armaturni plošči in vratnih oblogah kljub trdi plastiki ustvarjajo prijazno potniško kabino. Prva vrlina svetlo igrive notranjosti je njena prostornost, ki zlahka opravi s testom 4x190. Da, štirje potniki, zrasli do višine meter devetdeset, se lahko udobno namestijo v malega ignisa. Pri tem ni potrebno, da sta sprednja dva prav uvidevna, saj si lahko sedeža nastavita tako, kot jima najbolj ustreza, kar seveda še posebej velja za voznika. Morda je tu primerno mesto, kjer lahko prilepimo še podatek, da je kabina serijsko avtomatsko klimatizirana in da se stekli zadaj povsem pogrezneta v vrata.

Moderna notranjost. Hvalimo preprostost ergonomije in visoko ločljiv digitalni zaslon na sredinski konzoli. Upravljanje vozila je preprosto. Foto: Gregor Pavšič

Polno zaseden in s prtljago naložen malček ni namenjen daljšim potovalnim relacijam, kjer bi hitro pokazal, da 90 konjev ni dovolj za nagla pospeševanja in hitro premagovanje daljših klancev. Foto: Gregor Pavšič

Volanski prenos s 3,6 zavrtljaja "lock to lock" omogoča izdaten zasuk koles in s tem manjši krog obračanja. Foto: Gregor Pavšič Ignis za štiri ali za pet oseb

To je tako: testni ignis je opremljen z vzdolžno pomičnima sedežema v drugi vrsti in registriran za štiri potnike. Z nepomično zadnjo klopjo je registriran za pet oseb, hkrati pa je tudi prtljažni prostor večji za približno petdeset litrov.

Polno zaseden in s prtljago naložen malček ni namenjen daljšim potovalnim relacijam, kjer bi hitro pokazal, da 90 konjev ni dovolj za nagla pospeševanja in hitro premagovanje daljših klancev. Zato pa se izkaže na potovanjih v dvoje in pri mestnih premikih. Kadar mora dobro pospešiti, na primer pri vključevanju na avtocesto, motor prav lepo zapoje. Trdimo, da zvok precej lepše sede v avtomobilsko nastrojena ušesa kot pri nedavno testiranih trivaljnikih enake moči v micri in malem space staru.

Posledica presenetljivo velike prostornosti v drugi vrsti je majhnost prtljažnika, ki meri 204 litre. Za prostorsko bolj izkoriščen prevoz škatlastih tovorov se naslonjali lahko postavita povsem navpično, samo za sprednjima sedežema pa nastane s polaganjem naslonjal dober kubčni meter prostora. Z odstranitvijo stiropora s priborom za popravilo gume pod tapeto se odpre še zasilna možnost za povečanje tovornega prostora.

Pri Suzukiju so vgradili dve stikali za upravljanje potovalnega računalnika: na volanu za palec leve roke, poleg merilnikov pa za kazalec … Foto: Gregor Pavšič

Primerna odlagalna mesta v malem avtomobilu

Možnosti postavitve dveh 1,5-litrskih plastenk v sprednjih vratih in dveh litrskih zadaj ne ponujajo niti vsi večji avtomobili. V ignisu je poleg tega mogoče namestiti še tri pločevinke na konzoli med sedežema, kjer sta še dve odprti odlagalni površini. Nad zaprtim predalom z ločeno poličko za knjižice z navodili je pred sovoznikom še odprta polička, ki bi bila lahko oblikovana bolj uporabno. Karkoli smo položili nanjo, je med vožnjo takoj padlo dol.

Rekord 3,5 "lock to lock" je padel

Vrtenje volana pri mitsubishiju space star smo sami označili za rekordno, testni ignis pa ga je še presegel s približno 3,6 zavrtljaja med skrajnima položajema. Temu primeren je zasuk koles in posledično 9,4-metrski krog obračanja. Volanski obroč sicer med vožnjo ne deluje posredno, očitamo mu le možnost nastavitve zgolj po višini.

S petimi vrati je kljub navidezni majhnosti presenetljivo prostoren. Foto: Gregor Pavšič

Suzuki ignis z vzdolžno pomičnima sedežema je registriran za prevoz štirih oseb. Foto: Gregor Pavšič

Ignis na cesti

Če je to avtocesta, je pri največji hitrosti smerno občutljiv, lahko rečemo nemiren. Tempomat deluje od 40 na uro naprej, pri nastavljanju v plus in minus ni prikaza hitrosti, sklopka pa ga izklopi enako kot zavora. Indikator(ček) prestavljanja se prikaže pri 2.000 vrtljajih in bi lahko bil večji, glede na razpoložljiv prostor na zaslonu. Ignis se v naseljih lahko varčno pelje v peti prestavi s 1.400 vrtljaji z merilnikom hitrosti na 55 kilometrov na uro (dejansko 50).

Trdo nastavljen avtomobilček na slabše vzdrževanih cestah malce pretrese potnike, zato pa zanesljivo in brez nagibanja opravi z našim referenčnim ovinkom, ki ga na suhi cesto prevozimo s hitrostjo 60 kilometrov na uro. Sprednja sedeža (voznikov nastavljiv po višini) odlično prestrežeta bočne sile, bolj ravna zadnja dva pač ne. Najbolje je, če tam sedita dva, ki sta v ovinkih drug drugemu v oporo.

Tu dajemo pohvalo odličnim serijskim LED-žarometom in izražamo pomislek glede namestitve sprednjih smernih utripalk. Žarometa ignisa sta lepo obrobljena z dnevno LED-razsvetljavo, znotraj pa sta tudi sprednji smerni utripalki. Ker je že svetloba dnevnih luči močnejša od 21-vatnih utripalk, sta sprednji dve nekoliko manj vidni.

Ignis na terenu

Ignis je postavljen malenkost višje od tal (18 centimetrov) kot konkurenčna panda in obrne z malo manjšim radijem (9,4 metra). Pri obeh o pogonu samo na dve kolesi ne odloča voznik, pri ignisu je to visko sklopka. Za reševanje iz blata ali snega pomaga pritisk na ergonomsko manj posrečeno izbrano stikalo na spodnjem delu osrednje konzole. Suzukijev sistem allgrip smo uspešno preizkusili na mokrem in blatnem kolovozu. Zadeva učinkovito deluje, pri hitrosti okoli 40 kilometrov na uro pa se samodejno izključi.

1.200-kubični motor s 66 kilovati z lahkoto obvladuje terenčka, ki prazen tehta komaj 900 kilogramov. Ignis je z dva tisoč bencinskimi vrtljaji (krepko pod vrednostjo največjega navora) zanesljivo plezal po strmini, še več: tudi pri speljevanju v breg ni odpovedal, pri čemer nismo prav nič zasmradili sklopke. To je znak primerno dimenzioniranega oziroma kakovostnega materiala.

Realna poraba tega ignisa znaša od 5 do 5,5 litra na 100 prevoženih kilometrov. Foto: Gregor Pavšič

Foto: Gregor Pavšič

Je 30-litrski rezervoar za gorivo dovolj?

Ni. Potem ko smo se pri mitsubishiju space star čudili 35-litrskemu rezervoarju, nas je ignis presenetil zgolj s 30 litri. Za povrhu to velja za testno različico 4WD, medtem ko ima varčnejši 2WD celo dva litra večji rezervoar!

Ignisa nismo grobo podili, motor je bil bolj obremenjen le med desetkilometrskim terenskim vzpenjanjem, kjer je računalnik prikazoval porabo med 7,5 in osem litrov. Točili smo dvakrat in po 443 kilometrih natočili 26,26 litra, po 477 pa 27 litrov. Povprečna poraba 5,9 oziroma 5,7 ni najbolj realna, ker je vključevala premike med fotografiranjem, popisovanjem vozila in hitrim skokom na reli v Novi Gorici.

Bolj merodajna je poraba na ljubljanskem krogu, kjer smo po šestnajstih minutah in pol namerili 5,3. Vožnja po avtocestnem oziroma "hitrocestnem" krogu okoli Ljubljane je sicer enakomerna, vendar porabo dvignejo večkratna pospeševanja od 80 pa vse do 130 kilometrov na uro. Še o natančnosti merilnika hitrosti. Za dejanskih 50 na uro kaže 55, 90 je 96, za pravih 130 je števec na 136. Pri tem se motor vrti s 3.600 vrtljaji, kar je že blizu tiste meje, kjer bi si želeli šeste prestave.

Različna pomena rumenih opozorilnih lučk

Med umirjeno, vendar dovolj dinamično stokilometrsko vožnjo v okviru predpisanih omejitev je ignis porabil 4,8 litra na sto. 29 kilometrov po tem, ko se je prižgala lučka za gorivo in smo rezervoar napolnili s 27 litri, so v njem ostali samo še trije litri. Ta rumena kontrolna lučka je torej kar resno opozorilo.

In še eno rumeno opozorilo, ne občasno, pač pa za stalno, zasveti med merilniki, kadar voznik izklopi opozorilni sistem za ohranjanje lege na prometnem pasu. Trdimo, da voznik lahko po lastni presoji in želji izbere, ali bo uporabljal ta sistem ali ne. Če se zavestno odloči, da tega ne potrebuje, je ves čas rumeno osvetljena sličica z izpisom off nepotrebna in celo moteča.