Z električnim malčkom smo zmagali na eko reliju v Ajdovščini

Ne divjanje, temveč lovljenje idealne povprečne hitrosti

V Ajdovščini so minuli konec tedna pripravili dve na prvi pogled povsem različni avtomobilistični prireditvi. Najprej gorskohitrostno dirko državnega prvenstva, kjer sta se v boju za vrh borila Prekov porsche 911 in Bubničeva lancia delta, naslednji dan pa še prvi reli novodobnih avtomobilskih tehnologij.

V Ajdovščino je pripeljalo 17 avtomobilov, ki na kilometer vožnje v zrak izpustijo manj kot 115 gramov CO2. Za razliko od klasičnega relija ni šlo za divjanje in lovljenje sekund, temveč točnostno vožnjo s predhodno začrtano povprečno hitrostjo.

Ker verjamemo, da je dirkaški šport gonilo razvoja avtomobilske industrije

Relija smo se s povsem električnim citroenom C-zerom udeležili tudi Avtomotovci. Po eni strani zaradi neposrednega vpogleda v električno mobilnost v Sloveniji (video reportaža o tej temi sledi v četrtek!), ker želimo poizkusiti kaj novega in ker verjamemo besedam organizatorja Silvana Lulika (večkratnega državnega prvaka v reliju), da je dirkaški šport gibalo tehničnega razvoja avtomobilizma. Saj veste, pred dobrimi sto leti so ljudje začudeno gledali grofa Codellija, ki je v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil. Ta je plašil živino in otroke. Danes s podobnim začudenjem gledamo električne avtomobile. Kako bo čez sto let?

V eni roki potna knjiga, v drugi štoparica in na kolenih izpis idealnih časov

Spodaj podpisani sem sedel na sovozniškem, Aleš Črnivec kot starosta slovenskega relija pa za volanom francoskega elektromalčka. Pred nami je bila 116,7 kilometra dolga trasa okrog Ajdovščine, ki je vsebovala dve spretnostni preizkušnji (vožnja med stožci na čas) in štiri točnostne preizkušnje. Zanje je organizator predpisal zahtevano povprečno hitrost. Na njeni razdalji smo se morali kar najbolj približati idealnemu času (preračunano iz predpisane povprečne hitrosti), za nameček pa je organizator tudi vmes na skrivaj meril vmesne čase.

V praksi to pomeni naslednje. Pred štartom sva si za vsakih petsto metrov izračunala čas, v katerem morava to razdaljo (vezano na povprečno hitrost) prevoziti. V eni roki potna knjiga, ki kaže zahtevano pot do cilja, v drugi štoparica, nekje na kolenih pa še izpis idealnih vmesnih časov. Aleš je vrtel volan iz odčitaval vmesne razdalje.

Zmaga med električnimi avtomobili

Teoretično so bile priprave dobre. Toda ker tako satelitska navigacija kot potovalni računalnik v avtomobilu razdalje ne odčitavata dovolj natančno oziroma nista umerjena z organizatorjevo merilno napravo, pride do odstopanj. V cilj točnostne preizkušnje sva nepričakovano pripeljala dvajset sekund prezgodaj. Ko sva za popoldanski del preračunala še odstotek odstopanja prevožene razdalje s strani avtomobila in organizatorja, so bili dosežki še veliko boljši. Če sva bila po prvem delu četrta, sva drugi del končala druga skupno. V skupni uvrstitvi sva sicer ostala četrta, zato pa sva bila zanesljivo najboljša med sedmerico električnih avtomobilov.

Namesto hrupa motorja zvoki ptic

In vtisi niso slabi. Alešu se je kot dolgoletnemu dirkaču smejalo, ko je v ostrih ovinkih namesto hrupa motorja slišal ptice in gledalce, ki so se zbrali ob progi. Ko sva končala eno izmed točnostnih preizkušenj, je priznal, da se je kar precej spotil. Seveda, treba je biti zbran in osredotočen na več stvari hkrati. Cesta je seveda tudi odprta za vsakdanji promet, na zavitih odsekih pa je kdaj tudi težko držati povprečno hitrost.

Konstantna vožnja daje rezultate

S citroenom C-zero sva do cilja pripeljala brez zapletov. Na polovici dirke sva porabila okrog tri četrtine energije v bateriji. Nekateri drugi električni avtomobili so se na klancih tudi pregrevali. Mitja Klemenčič, ki se je s fordom focusom (1,6-litrski dizelski motor) uvrstil pred naju, je imel v celem dnevu povprečno porabo 3,6 litra na sto prevoženih kilometrov.

Tudi z umirjeno in konstantno vožnjo se torej daleč (in hitro) pride.