Z azijskimi motocikli po Nepalu

Kdo je "največji"?

Ste že slišali za motocikle bajaj pulsar ali discover, yamaha gladiator ali R15, honda hero CBZ xtreme ali CB twister in suzuki GS150R? Ne? Čudno, saj se teh motociklov proda bistveno več kot vseh yamah R1, hond CBR in suzukijev GSXR, ki polnijo ceste zahodnega sveta. Hja, najbolje prodajani motocikli sveta niso tisti, ki jih jezdite sami, pa če so še tako popolni. Celo motorji, s katerimi so se proizvajalci proslavili na dirkah po vsem svetu, niso svetovno najbolj znani. Ne, to so motocikli do četrtlitrske prostornine, ki polnijo Indijsko podcelino.

Kaj pravijo dejstva ...

Krepko več kot polovica vseh motociklov sveta vozi po ulicah Jugovzhodne Azije med Himalajo in obalo Pacifika. Okoli štirideset milijonov motociklov se vrti le na ulicah Indijske podceline. Pomislimo, da je honda cub v zadnjega pol stoletja dosegala v poprečju prodajno številko več kot milijon primerkov letno. In to je moped. Med motorji pa prevladujejo skoraj identični zračno hlajeni štiritaktni 100-, 125-, 135-, 150-, 175- in 200-kubični suzukiji, yamahe, bajaji in honde hero.

… kaj pa praksa

Vsi imajo skupno predvsem robustnost in preprostost. Ti motocikli imajo zato večinoma dve zadnji vzmeti, ki morata prenesti vso družino, kar pomeni od tri do pet potnikov, in to od nekajkilogramskih novorojenčkov do okorelih starih mam. Pogonski agregati imajo v prid dolgoživosti v povprečju dobrih deset "konjičev" in zmorejo najvišjo hitrost okoli sto kilometrov na uro. Več na ulicah Indijske podceline še s tako vrtoglavo vožnjo ni mogoče razviti. Že pri petdeset se zdita tveganje in stresnost takšna kot na nemških “autobahnih” pri 250 kilometrih na uro.

Obvezna dodatna oprema

Dodatna oprema nepalskih motociklov je vsaj v smislu enega rekvizita obvezna in jo srečamo na vseh teh vozilih. Ne, dodatki niso friziran motor, bleščeče nalepke ali aerodinamične plastike. Nasprotno, obvezen dodatek je trojna železna konstrukcija ščitnikov za kolena, da v bližnjih srečanjih pri tesnem prehitevanju ne ogulimo kože na nogah, ampak kovino. Obenem večina voznikov te železne prečke uporablja tudi za obešalnik, na katerega navežejo prtljago.

Nič mu ne manjka

Po dnevu preganjanja s suzukijem GS150R je bil zaključek presenetljiv. Kljub motorni podhranjenosti in togosti, ki ne sledi sodobnim trendom najnovejših superšportnih motociklov, se temu motociklu v mestni vožnji ne da nič očitati. Poraba goriva je praktično neznatna – pri priganjanju okoli dva litra na sto kilometrov –, cena novega motocikla pa dobra dva tisočaka. Glede na nosilnost in predvideno življenjsko dobo nekaj sto tisoč kilometrov ima ta suzuki, pa tudi njemu ekvivaletna yamaha in honda, verjetno najboljše razmerje med ceno in praktično uporabnostjo na svetu. Škoda le, ker jih pri nas ni mogoče kupiti in ker jih zaradi zastarelega, a še ne starodobnega videza v našem z imidžem obsedenem svetu verjetno tako nihče ne bi hotel.