V 22 urah po snegu in po puščavi

Začnemo zgodaj

Budilka nas zbudi ob 4:30, nekaj minut čez peto stojimo pred hotelom, stricu, ki mi pripelje avto iz garaže stisnem v roko nekaj drobiža in "pičimo". V tem trenutku sem še zaspan in kar naenkrat začnem flexove ogrevane usnjene fotelje ceniti še bolj. Za spremembo sedim zadaj, s fotoaparatom v roki, čakajoč prvo svetlobo. Pa kaj še, še preden se nikon poda v avtomatsko hibernacijo v prid varčevanja baterij, imam oči že zaprte.

"Road closed"

Zbudim se ob svitu, slabi dve uri iz Sacramenta. Ravnine je zamenjala zavita cesta. Vzpenjamo se. Ceste so prazne, zdi se, kot, da nočni mir kalifornijskih gozdov v tistem trenutku motimo le mi. Tišino v avtomobilu "zmoti" bejba, ki živi v armaturki. Ukaže nam zaviti desno po zaprti dolinici. Ko se navigacija zopet oglasi nam ukaže zaviti levo po cesti, ki nas bo peljala čez prelaz Monitor. Opa, napaka! Vsi štirje v en glas preberemo napisa na sedemkrat prestreljeni tabli na rampi, ki nam zapira pot. "Road closed", na drugi tabli piše "Snow not yet removed". V tem trenutku si mislim, da si kak metek zasluži tudi navigacija …

Snedvic

Ok, ni panike. Obrnemo, medtem bejbo iz armaturke lepo prosimo naj izračuna drugo najbližjo pot, in rezultat ni tako boleč. Zaradi zasneženega prelaza imenovanega Monitor bomo naredili nekaj deset milj več. Sicer pa nejevoljo, ki bi jo lahko stresal nad ameriškimi cestarji, ublaži eden najboljših sendvičev, kar sem jih kdaj jedel. Kupim ga na "pumpi" v Merkleevillu. Vseboval je dimljenega purana, hren, kumarice in namaz neznanega izvora. Njam!

Skoraj obstanemo

Pašniki polni krav pridejo in gredo, narava počasi spreminja videz, na vrsti je puščava. Dolina smrti je vse bližje, temperature vse višje. Pokrajina postaja vse bolj podobna tisti, ki sem jo bil vajen iz vesternov. In potem se začnejo prvi nizi tistih famoznih ravnin, ki se ne nehajo in ne nehajo. Vmes zavijemo z glavne ceste samo za to, da lahko flex upraviči stalni štirikolesni pogon. S peskom nima nobenih težav, tudi takrat, ko nas za hipec postane strah, da bomo obtičali.

Dolina smrti

Po dobri uri svaljkanja po naravnem parku imenovanem Dolina smrti, se začnemo spuščati proti nič metrov nadmorske višine in ker sem za volanom, ravnine pa so za nekaj kilometrov zamenjali zavoji, flexu pretegnem kolesa. Plavanja skozi zavoje mu ne zamerim, saj gre vendarle za udobno družinsko križarko, to, da se je iz zavor začelo kaditi pa pripisujem prevelikemu entuzijazmu svoje desne noge. Me je zaneslo, priznam.

Pesek, flexov dedek in čudeži matere narave

Pred nami zrastejo peščene sipine. Kul. Skočimo pogledat, plezamo, se kobacamo, nekajkrat zapoziramo pred foto lečo in družno bentimo, da imamo pesek čisto povsod. Da, tudi tam. Po desetih urah na poti, na robu Doline smrti prehitimo flexovega pra, pra, pra dedka, lično ohranjenega forda T. Pot nam prekriža kojot, in ko mislimo, da smo videli že vse, naletimo na Zabriskie point. Besede niso potrebne. Narava nam že "stoprvič" v istem dnevu dokaže, da boljšega arhitekta od nje ni in pika.

Kje so plesalke?

Sledi nov paket neskončnih ravnin, hiter postanek v Pahrumpu, prvim večjim krajem pred Las Vegasom, kjer iz radovednosti ob petih zvečer pokukamo v striptiz bar z napisom 24/7. Notri pa nič drugega kot zdolgočasen natakar, dva tovornakarja in le ena prižgana luč. Štange samevajo. Ok, bomo preživeli, sicer pa se bomo čez dva dni itak ustavili v Vegasu. Ah Vegas, tokrat ga v mraku le oplazimo in nadaljujemo pot preko jeza Hoover.

Po 22 urah gremo spat

Ob dveh ponoči prispemo v malo mestece Williams, ki je od Grand Canyona oddaljen slabih 45 minut. Sobo za smešnih 60 dolarjev dobimo takoj. Hvala bogu. Saj je flex udoben, nič ne rečem, a spati res ne bi hotel v njem.