Sto let od tragedije v Irskem morju

Lusitania – najhitrejša in najbolj luksuzna ladja svojega časa

Podobno kot njena sestrska ladja Mavretania je bila zgrajena z namenom obdržati britansko dominanco najhitrejših v Atlantiku, ki jo je v začetku dvajsetega stoletja s svojimi kolosalnimi in zelo zmogljivimi čezoceanskimi favoriti začela ogrožati Nemčija.

Štiri parne turbine s skupno močjo 68 tisoč konjev in štirje štirikraki propelerji so brez težav vzdrževali potovalno hitrost 25 vozlov oziroma 46 kilometrov na uro. Z opremljenostjo njenih luksuznih kabin in prostorov, namenjenih do 552 potnikom prvega razreda, je lahko konkurirala le redkokatera druga ladja.

Na prvo uradno potovanje se je podala 7. septembra 1907, le štiri leta po začetku gradnje. Iz Liverpoola v New York je uspešno prepeljala tri tisoč potnikov in članov posadke. Pot je ponovila še dvestokrat.

Skrivnostno dvojno življenje luksuzne čezoceanke

Gradnjo 240-metrske jeklene lepotice je sofinancirala britanska vlada pod pogojem, da jo lahko v primeru vojne v svoje namene izkoristi kraljeva vojna mornarica. Svojevrstno sodelovanje, ki se je pozneje izkazalo za usodno, je iz teorije v prakso prišlo že leta 1913, leto pred začetkom prve svetovne vojne.

Velikanka je takrat doživela popolno preureditev nekaterih tovornih prostorov in brez kakršnegakoli pompa postala pripravljena za občasno prevzemanje vloge tovorne mule. Tovor: večinoma orožje in strelivo.

Lusitania je, pripravljena na posebne naloge, a prvenstveno in uradno še vedno zgolj luksuzna čezoceanka, neuradno prevzela (skrito) vlogo vojaške tovorne ladje.

Zadnji dan potovanja je na krovu še veselo

Sedmi, zadnji dan potovanja, je Lusitania že blizu cilja. Potniki se ne zavedajo, da velikanka v svojih prirejenih skladiščih, kot v času vojne verjetno že pogosto pred usodnim dnem (kar Velika Britanija zanika še danes, dokazi, ki so jih našli potapljači pa govorijo drugo zgodbo), med drugim prevaža tudi zajetno količino skritega tovora.

Dejstvo je, da so Američani zaveznike na Otoku že dolgo pred uradnim vstopom v prvo svetovno vojno s pomočjo obsežnih akcij zalagali predvsem z orožjem in strelivom. Obsežna potapljaška ekspedicija je leta 2008 ocenila, da je Lusitania na usodni plovbi med drugim prevažala okoli štiri milijone kosov streliva znamke Remington.

Ob 14.10 popoldne poči le dvajset kilometrov od obale Irske

Poveljnik nemške podmornice U 20 Walther Schwieger je v Irsko morje zaplul že 5. maja. Dan za tem je uspešno, brez predhodnega opozorila, potopil dva srednje velika parnika – transportni ladji. Žrtev ni bilo.

Sedmega maja so zaloge dizelskega goriva pohajale, oborožitev je bila po dolgi misiji le še zelo skromna – na krovu so bili le še trije torpedi. Srečanje z Lusitanio, ki jo je prepoznal kot uradno plovilo tako imenovane britanske rezervne mornariške flote, je bilo, sodeč po njegovem dnevniku, zgolj naključje.

Ob 14.09 je ukazal izstrelitev enega od treh torpedov. Minuto pozneje potnike na Lusitanii pretrese eksplozija.

Lusitania pod gladino izginila v 18 minutah

Lusitania je pod gladino hladnega Atlantika izginila v le 18 minutah. Od 1.962 potnikov jih je 1.119 umrlo. Večino je ladja potegnila na dno, veliko jih je umrlo zaradi podhladitve. Med žrtvami je bilo več kot sto otrok, večinoma mlajših od dveh let. V naglici je bilo uporabljenih le šest od 48 rešilnih čolnov. Irska obala je bila na vidiku – le dobrih 20 kilometrov stran.

Med reševanjem blestela milijarderja

Med zgodbami, ki živijo tudi sto let pozneje, izstopata dve. Omenjeni milijarder Alfred Vanderbilt in slavni gledališki producent Charles Frohman sta aktivno pomagala pri reševanju drugih.

Med drugim sta, v upanju, da bi tragedijo preživeli najmlajši potniki, na košare z dojenčki privezovala rešilne jopiče, a je bil trud zaman. Narasla voda je košare odnesla s krove ladje. Primeri podhladitve so bili prehudi, nekatere pa je v globino potegnila silovita turbulenca ob potopu ladje.

Vanderbilt je, čeprav je bil neplavalec, svoj rešilni jopič galantno odstopil mladi ženski z otrokom. Postal je ena izmed žrtev, njegove smrti pa se drži tudi kanček ironije – tri leta pred tem se je namreč v zadnjem trenutku odločil, da se ne bo vkrcal na prvo in zadnjo Titanikovo vožnjo. Odločitev je sprejel celo tako pozno, da je bil sprva na seznamu mrtvih potnikov.

Frohman pa je, po pričevanju preživele igrale Rite Jolivet, ki je ob njem stala tik pred bridkim koncem, odšel na skoraj neverjetno veličasten način.

Kot revmatik se je opiral na palico, v drugi roki je držal sveže prižgano cigaro in recitiral junaka ene svojih največjih gledaliških uspešnic Petra Pana: "Zakaj bi se bali smrti? To je najlepša dogodivščina, ki jo življenje ponuja!"

Teorija zarote: nesrečna Lusitania vstopnica za vključitev ZDA v vojno?

Z Lusitanio je na dno odšlo tudi 128 Američanov. ZDA so v Berlin poslale uradno protestno sporočilo, zaradi katerega je Nemčija septembra 1915 celo podpisala sporazum o nenapadanju civilnih plovil. Berlin je vztrajal, da je imel ladjo pravico napasti.

Potop, ki je prekršil vse mednarodne dogovore o nenapadanju civilnih plovil, je v ZDA sprožil preobrat javnega mnenja (do takrat je javnost podpirala nevtralen položaj) in bil eden večjih povodov za vstop ZDA v vojno dve leti pozneje. Pozneje je Robert Lansing, takratni ameriški državni sekretar, celo priznal ključno vlogo potopa Lusitanie pri uradnem začetku zavezništva ZDA z Veliko Britanijo. Lusitania je bila Pearl Harbour prve svetovne vojne.

Ameriški vojaški propagandni ustroj je tragedijo izkoriščal do onemoglosti pri rekrutiranju mladih v vojsko. Številni reklamni posterji so celo zahtevali maščevanje za ameriške žrtve – najbolj znan izmed njih je prikazoval mlado mater, potnico na Lusitanii, kako skupaj z otrokom počasi drsi v večno temo.

Teoretiki zarot pa še danes postavljajo številna vprašanja. Na primer, zakaj Velika Britanija, takrat z absolutno dominantno mornarico v globalnem smislu, Lusitanii in drugim nesrečnim ladjam ni namenjala vojaškega spremstva in je varovalne konvoje uvedla šele veliko pozneje?