Prvič v Los Angelesu

Začelo se je ...

Trd pristanek, izpolnjevanje raznih obrazcev, dajanje prstnih odtisov, odgovarjanje na hecna vprašanja ("Ne gospod, res ne vem, kje natančno bom preživel naslednje tri tedne ..."), polurno čakanje na kovček in mraz, ki ga v tem letnem času ne bi pripisal niti Sloveniji, kaj šele Kaliforniji, so sestavljali moje prve trenutke v deželi, kjer se vsak dan ustvarjajo in propadajo sanje tistih, ki bi se radi videli na velikem platnu. Ali pa vsaj na kanalu, kjer prodajajo "fake" diamante za samo 23,99 $.

Hvala, gospod Lopez

V garažni hiši kak kilometer od letališča nas čaka ford flex. Eden najnovejših Fordovih križancev, ki je kljub za ZDA razmeroma skromnim meram ves čas skrbel za obračanje glav. Flex bo naslednjih dvanajst dni izpolnjeval naše želje po veliki količini prevoženih kilometrov v relativno kratkem času. Za pultom me pričaka nizkorasli latino s priimkom Lopez (kaj pa drugega), ki mi v roke potisne ključe in me usmeri proti veliki temni gmoti (garaža je komaj kaj osvetljena). Flex (večji, kot bi si upal pričakovati) me čaka nerodno parkiran, temeljito zloščen, napolnjen z bencinom in ves dišeč po usnju. Rad imam vonj po usnju.

Čim prej v "lajf!"

S flexom se spoznava na hitro in vse se mi zdi jasno. Stikala so tam, kjer morajo biti, kar je za začetek dovolj, da ga s pomočjo navigacije usmerim proti hotelu, kjer se prtljage znebim tako, da jo nesramno vržem v sobo in upam, da bom znameniti Venice Beach videl še pred sončnim zahodom.

Pametnejši? Na cesti zagotovo.

Takoj mi je postalo jasno, da se slovenska in kalifornijska vozniška kultura bistveno razlikujeta. V prid Američanom seveda. Žal. Ne dvomim, da se njim mudi ravno toliko kot Slovencem, ampak divjanja nisem zasledil niti enkrat, tako kot tudi ne osornih prehitevalnih manevrov, nevarnih izsiljevanj in prekomernih prekoračitev hitrosti. Vse se dogaja "na izi", ampak promet vseeno teče brez težav. Na plažo pridem nekaj minut pred sončnim zahodom in verjetno vidim Venice Beach v najlepši svetlobi.

Filmska kulisa v živo

Flexa parkiram na (začuda) pol praznem parkirišču in iz prve roke doživim okolje, ki je odgovorno za popestritev neštetih filmov. Da, videl sem tudi tiste lepe punce na kotalkah in če bi bilo le tri, štiri stopinje topleje, ne dvomim, da bi jih namesto trenirk krasile le bikinke. Ta filmska kulisa, kjer se ne neha dogajati tudi ko kamere ugasnejo, že dolgo časa tvori hrbtenico tamkajšnji alternativni sceni, ki obiskovalca že na prvem koraku posrka vase. Človek ne more ostati ravnodušen ob tako pestrem dogajanju, za katerega je odgovorno toliko zanimivih ljudi.

Zadeti

Nepripravljenega turista zlahka zadane totalen kulturni šok, če seveda ni že prej zadet od vonja marihuane, ki vsako toliko prežene "dišave" cvrtja v lokalnih restavracij s hitro prehrano. Na plaži nekaj metrov stran se skupina ljudi ziblje ob zvokih improvizirane glasbe, turisti slikamo znamenite stolpiče, delovna mesta reševalcev iz vode, "Pamelce" pa od nikoder. Vsi prisotni se kopamo v rdeče-rumenih tonih, ki jih sonce podari praktično vsak dan v letu. Ampak mraz je pa še vedno. "Welcome to L.A., welcome to Venice Beach".