Od ljubosumnih hostes do ljudi pod avtomobili

Avtomobilski salon, sploh ženevski, ker je skoncentriran pod eno streho, ponuja veliko več kot le avtomobilske novosti in lepotice ob njih. Ponuja zgoščeno raznolikost, ki ji ni para. Postranske zgodbe namreč salonu dajo življenje, presenečenja in pogosto tudi kakšno neprijetno izkušnjo. Vse je del igre, ki jo obožujemo.

Lep pozdrav iz majhne hotelske sobice

Te besede tipkam v skromno opremljeni hotelski sobici, ki pomanjkanje zares stabilnega pohištva na pol uspešno nadomešča z barvitim pristopom in kičastimi dodatki. Maje se stol, majejo se postelja, mizica in nočna omarica, od utrujenosti pa tudi jaz. Salon je zame, za nas skoraj že mimo. Na prvi pogled neokusno nameščeni okraski so v treh dneh mojega bivanja postali tako domači, da resno razmišljam o izposoji katere od načičkanih slik. Saj ne, da bi lastnica hotela opazila.

Kot redna gostja "bolšjaka", kjer, sem prepričan, nakupuje in dobiva navdih za opremljanje sicer lično urejenih kamric, je (med drugim) stene moje oplemenitila s petimi krožniki in enajstimi slikami. Na štirih so pobožni motivi, na treh so bikoborci, na tisti v WC-ju pa debel dojenček, ki jaha soma, ki ga boža mucek, okoli pa rožnati lokvanji. Aja, v kotu nad posteljo visi vrvica in na njej šest pletenih slončkov, televizijski kabel krasi niz umetnih rumenih vrtnic, stene pa so prepleskane v rumeno, belo, oranžno, rjavo, modro in vijoličasto. Tega si res ne bi mogel izmisliti.

In če teh skromnih in pestrih nekaj kvadratnih metrov, ki jih v tem trenutku niti približno ne zamenjam tudi za luksuzni apartma v najboljšem ženevskem hotelu, povečate na velikost obeh hal avtomobilskega salona, boste približno razumeli, kako zanimivo, nenavadno in življenja polno je dogajanje na enem od štirih največjih tovrstnih dogodkov na svetu.

O stvareh, ki so kravžljale živce. Včasih tako dolgo, da je nastala trajna

V vseh letih obiskovanja avtomobilskih salonov sem se pač navadil dejstva, da prva dva dneva vendarle nista namenjena zgolj in samo novinarjem. Razumem, da so tako imenovani vipovci, njihove žene, ljubice, občasno celo otroci, sestavni del dogajanja in osebno nimam nič proti. Dokler s svojim obnašanjem ne posegajo v moje delo, mi je čisto vseeno in razumem, da prijatelji od prijateljev "zrihtajo" novinarske vstopnice, ker pač poznajo kolegovega kolega. In razumem, da so pred tremi leti kupili S-klaso, zdaj pa bodo počasi menjali, pa so jih pri Mercedesu, ali kjerkoli že, povabili na kavico in ogled razstavnega prostora. Saj štekam. Ni panike, res. Ampak ko pa se možakar v tri jurje evrov vredni obleki ne zna obnašati primerno javnemu dogodku, ko se nonšalantno sprehaja okoli najnovejšega rolls-roycea s šampanjcem v roki, mi (nam) skače v kader, njegov sine v identičnem suknjiču pa se ne more načuditi samomorilskim vratom, zato jih deset minut odpira in zapira, odpira in zapira, medtem ko sedemnajst fotografov s srbečimi prsti na sprožilcih čaka na to, da se bo mulec spotaknil in "ubrisal" po belih ploščicah, da bo mir vsaj za sedem sekund … To, to me pa malo razjezi. Priznam.

Je pa res, da smo moški novinarji malce pristranski. Ata smo pribili na križ, postavni svetlolasi mamici, ki na Fordovem razstavnem prostoru ni znala umiriti svojega Gianluce, pa smo se le skrajno potrpežljivo kislo smejali. Saj ni nič kriva, če fotra ni nič doma, pa mali ne pozna prave avtoritete. Hja, takšni dogodki malce razjezijo, a ob koncu dneva nihče ne bo ostal brez fotke.

Včasih se situacija zares zaplete. Lani pri Mclarnu, letos pri Ferrariju.

Ker je zanimanje za najnovejšega ferrarija presegalo normalne okvirje avtomobilskih salonov, je bila stvar videti tako: fantje iz Marranella na razstavni prostor, razumljivo, spuščajo počasi. Vrsta je lahko dolga tudi dvajset metrov. Da bi se preveč "gužvali" in popraskali milijon evrov vredno mojstrovino, res ne gre. Do sem se vsi strinjamo.

In potem se začne. Prišpancira mimo vrste možakar v lepi obleki s tremi prijatelji. Tipični vipovec. Žametna vrv se dvigne, mi čakamo, vesela družba vstopi, žametna vrv se spusti. Celoten proces ponovite petnajstkrat, lahko tudi večkrat, le da družbo vsakih nekaj minut popestri še dama z napumpanimi ustnicami in Vouittonovo torbico. Vem, sliši se klišejsko, a je res. Pol ure je mimo, mi še vedno na sedmem mestu v naraščajoči vrsti, brez fotografij, brez videa, brez vtisov, brez prispevka in počasi tudi brez potrpljenja.

Med trmastim vztrajanjem se vrsta počasi krči, vmes vedno dva ali trije predstavniki sedme sile izgubijo živce, vehementno zakrilijo z rokami in odidejo drugam, lafferari in tistih njegovih petnajst do tristo pa naj se gre solit. Vsaj za toliko časa, da se gneča ne poleže.

Sedli bi v avtomobil? Gospod, to je nemogoče.

Ko se čez čas znajdemo na pravilni strani ograje poleg največje zvezde, ki je bila v zadnjih oseminštiridesetih urah pokasirala desettisoče eksplozij bliskavic, nam predstavnik Ferrarija vljudno razloži, da lahko le sanjamo o sedenju za volanom. "Mister, we hev-a to wač aut-a for-a da car," mi eleganten Italijan pojasni s povsem neprizadetim izrazom na obrazu, medtem ko se v naslednika enza plazi tisti z lepo obleko. "Mhm, mhm, ok. Bi lahko samo stal poleg?" "No, mister, you can not stand on-a di wajt sirkle." "Prosim? Ne smem stopiti na bel krog? Mislite tja, kjer ravno v tem trenutku stoji sedem ljudi?" "Yes, sir."

V istem trenutku s kotičkom očesa ob robu razstavnega prostora zagledam dekle, ki osamljeno sedi ob sedemmetrskem zaslonu, kjer se non-stop rolajo vrhunsko dodelani kadri najbolj zaželenega avtomobila, in zdolgočaseno preverja elektronsko pošto ali pa nabija "besne tiče" v upanju, da se bo ta salonska kalvarija že enkrat končala in se bo njen fant končno izkobacal iz tistega grdega nizkega rdečega avtomobila. V čem je sploh finta, si misli … Ja, avtomobilski salon vsak gleda iz svojega zornega kota, vsak s svoje strani žametne vrvi.

Prave legende so vedno dostopnejše od pločevinastih

Hecno, kako težko se je po eni strani približati rdečemu skupku aluminija in karbona, po drugi strani pa so prave zvezde, tiste iz mesa in krvi, ravno na avtomobilskih salonih toliko bolj dostopne. Adrian van Hooydonk (BMW), Robert Lešnik (Mercedes-Benz) in celo Peter Schreyer (Kia), vsi vodje oblikovanja, so sproščeno kramljali s predstavniki sedme sile. Gospod Schreyer bi tudi nam verjetno namenil še kakšno besedo več, če ga ne bi po gverilsko napadel med ogledovanjem Citroënove študije technospace in ga pobaral o francoski drznosti pristopa k oblikovanju enoprostorskih vozil. Saj veste, kočljiva vprašanja zahtevajo vnaprejšnje priprave.

Drugo skupino sestavljajo bolj ali manj legendarni dirkači. Nikija Laudo in Jackyja Ickxa srečujemo redno, za razliko od direktorjev znamk (razen redkih izjem, kot je Luca di Montezemolo) naokoli špancirajo prosto, brez posebne zaščite in vedno pripravljeni na stisk roke in, pomembneje, na podajanje mnenj. In mimogrede, prvi mož Lamborghinija, Stephan Winkelhok, vsakoletno in na neverjetno suveren način prevzema lovoriko v bitki za naslov Nemca, za katerega vsi mislijo, da je Italijan. Stil je vse in gospodu se pozna, da je odraščal v Rimu.

Ko v ring vstopi blondinasta gazela ...

In ko smo že pri stilu in Lamborghiniju. Splošno znano dejstvo je, da se na njihovem prostoru praviloma znajdejo hostese, ki, če že niso najlepše, zagotovo prepričajo z najtesnejšimi oblekicami in najizrazitejšimi oblinami. Začetna postava je že leta približno enaka, temnolasa in po vogalih in pri šivih satenastih minikril skrajno napeta. Domnevamo, da se menjave zgodijo le ob resnih poškodbah ali pavziranju po lepotnih operacijah. Skratka, bolj izzivalnih punc, ki bi pritegnile več pozornosti, običajno ni. To vemo novinarji in to vedo punce, ki se vedejo temu primerno, nedostopno. Elegantno postopajo od prvega do zadnjega platišča aventadorja, občasno sedejo za volan in brez sramu razkazujejo barvo spodnjega perila. Običajno je bež. Khm, tako mi pravijo …

Potem pa se odprejo minimalistična steklena vratca in na njihov teritorij zakoraka blondinasta gazela, po gestah in hitrosti govora sodeč, tako na daleč, verjetno Španka. Višja, v boljši formi, z večjimi silikoni, polnejšimi ustnicami in daljšimi nogami. Scenarij je znan vnaprej. Lamborghinijeva dekleta jo vseh deset minut merijo od petnajstcentimetrskih pet do vrha bujne pričeske, kolikor časa pač predrzna vsiljivka potrebuje, da profesionalno oddrdra nekaj stavkov v kamero in se nekajkrat zapeljivo nagne v kabino, medtem ko moškemu delu občinstva slina dobesedno kaplja iz ust. Bolj zabavnega, predvidljivega in sproščujočega scenarija si ne bi mogli predstavljati. Volk sit (novinarji nasmejani) in blondinka cela – nepoškodovana in nepopraskana odide proti Renaultu. Tam se takšen tihi dvoboj ne bi mogel zgoditi.

Jajca od Kitajca? Niti približno.

Kljub običajnemu hitenju, fotografiranju in popisovanju novosti sem si nekaj minut več kot običajno vzel za prvo spoznavanje s kitajsko znamko Qoros. Priznam, lično urejen razstavni prostor tik ob Kii je bil bolj ali manj na ravni uveljavljenih znamk, gneča pa skozi oba novinarska dneva večja kot pri večini razstavljavcev. No, malo nepraktično sta bila razstavljena karavan in kombilimuzina, nad glavami obiskovalcev. Verjetno je Qoros vso pozornost želel usmeriti v model 3 (prej GQ3, a jih je Audi tožil zaradi črke Q), ki naj bi se v Evropi, predvsem pa na gromozanskem domačem trgu, meril s predstavniki golfovega razreda.

Prvi vtisi so ok. Videz ok, plastika ok, kaj pa varnost? Pri Qorosu trdijo, da je njihova trojka (sprašujemo se, kdaj bo tožil še BMW) zasnovana z mislijo na pet zvezdic Euro NCAP. Verjamemo, da je dober rezultat popolnoma dosegljiv, a z varnostjo pod vprašaj pride tudi cena. In če se bodo hoteli Kitajci prebiti tudi na staro celino, bodo morali biti cenejši od tekmecev. Bomo videli … Če pa se od značke, prilepljene na zadku avtomobila, ne bi odlepila rdeča nalepka, bi bil vtis še boljši …

Malce so nas presenetilu tudi pri Nissanu

S prijetno novostjo pa so presenetili pri Nissanu. Nova generacija modela note bo za doplačilo kamere za pomoč pri vzvratni vožnji bogatejša za uporaben sistem čiščenja zapackane leče, ki lahko ob slabem vremenu postane skoraj popolnoma neuporabna. Kapljice in blato bo očistila miniaturna šobica, skozi katero bo brizgnila voda in za njo zrak. Hvalimo prvo tovrstno rešitev, namenjeno izpostavljenim kameram, čeprav Hyundai, Volkswagen in verjetno še kateri od proizvajalcev ponujajo (verjetno dražjo) rešitev – kamero, skrito pod logotipom vozila, ki se ob vzvratni vožnji nagne in elektronskemu očesu odpre pogled na okolico. Opravlja pa Nissanova kamera tudi varnostno funkcijo, saj preverja vozila v mrtvem kotu, ob vzvratni vožnji pa prepozna tudi morebitne peščce ali kolesarje.

In, da ne pozabim. Najbolj zabavno je še vedno gledati "špijone".

Tiste, ki z beležko, majhnim fotoaparatom in obveznim metrom beležijo vsako najmanjšo malenkost avtomobilskih novosti. Vsake toliko časa, bolj za hec, pristopim in smrtno resno vprašam, za kateri medij delajo, pa se jim vedno zatakne. Pripravljen imajo namreč odgovor, da delajo bodisi za Suzuki, Daihatsu ali katero od drugih manjših znamk. Vedno se spravijo na male. Ali pa ostanejo popolnoma tiho toliko časa, da nerodno postane meni. Potem pa brž nazaj na kolena ali še bolje, kar pod avtomobil, poslikati podvozje, vzmetenje, izmeriti širino varov in kar je še pomembnih stvari. Hecni so.

Hja, takšnih in podobnih zanimivosti je vsako leto neskončno. Po eni strani sem vesel, da je vsega mimo. Noge me bolijo za znoret. Glas je hripav, ker je mikrofon slabo pobiral, pa sem moral bit glasen … Jutri za deset ur na avtocesto proti domu, prihodnje leto pa nazaj. Po nove zgodbe in po nove spomine.