Od Kamniškega gradu do Brda pri Lukovici

Prva se nahaja na strmi vzpetini nad Kamikom. Od spodaj zgleda prav blizu in težko bi verjeli, da je po cesti do tja kar pet kilometrov. Pa je. Za pot proti Lukovici bi večina izbrala nižinsko varianto mimo Volčjega Potoka in Radomelj ter po cesti, ki vodi od Domžal proti Trojanam. Mi pa smo pri Kamniškem gradu ohranili višino in si čez Palovče ter Veliko Lašno utrli pot do gradu Brdo pri Lukovici.

Na kamniški obvoznici pri semaforju tik pod gradom zavijemo desno in pri znaku sledimo poteku prednostne ceste. Po dveh kilometrih in pol pripeljemo do križišča, kjer glavna cesta vodi naravnost proti Palovčam, mi pa zavijemo na kratek skok levo do Kamniškega gradu, do katerega je dobra dva kilometra. Po isti poti se vrnemo in nadaljujemo skozi Palovče. Po petih kilometrih in pol od izhodišča v desnem ovinku zavijemo levo na gozdno cesto, po kateri obidemo Vranjo Peč, vasico proti kateri vodi asfaltna cesta.

Za vasjo pripeljemo spet na asfalt in peljemo skozi Veliko Lašno, kjer se med hišami držimo desne, leva smer vodi proti Tuhinjski dolini. Za vasjo pričenja makadam, ki ga je le za 800 metrov, nato se po asfaltirani cesti peljemo skozi Preserje pri Zlatem Polju. Po strmem klancu navzdol pridemo do "T" križišča, kjer zavijemo desno na glavno cesto, ki nas po nekaj kilometrih pripelje do gradu Brdo pri Lukovici.

Začetni vzpon je strm in ozek. Znak za konec Kamnika ne pomeni, da bo šlo 90 na uro. Prevozimo nekaj serpentin, razgled se tudi odpre, nato spet skozi gozd nadaljujemo do gradu, od koder gledamo dol kot z balkona. Spotoma proti Palovčam še enkrat zavijemo z glavnega asfalta levo na gozdno cesto, ki vodi proti Tolstemu vrhu, nato pa kot pešpot proti Vrhpolju. Vrnemo se nazaj in za Palovčami še enkrat ponudimo nitru za povohat gozdno cesto. To pot malo bolj razdrapano, pa še kurišče so pripravili prav na sredi ceste.

Ne prestrašimo se in ne odnehamo niti tedaj, ko so pred nami kolesnice, vmes pa trava. Vendar ne gre za vlako, smo na gozdni cesti, po kateri se smemo voziti na lastno odgovornost. Makadamsko veselje se konča s povratkom na glavno cesto, nato pa lahko nitra preizkusimo samo še na 800-metrski razdalji za Veliko Lašno. Od Preserja naprej se zapeljemo še po trasi hitrostne preizkušnje, ki se je leta 1992 odvijala med Brdom pri Lukovici in Zlatim Poljem.

Dodgu nitru smo najprej "dali dihat" na strmini, ki vodi proti Kamniškemu gradu. Spolzke 180-stopinjske ovinke je gladko premagoval z zadnjim pogonom. 177 konj je sicer poizkušalo usmerjati zadnji del "po svoje", vendar jih je namesto biča uspešno krotil ASR. Na treh odsekih smo preizkusili obnašanje vozila na makadamskih podlagah. Pri tem nas je zadovoljil na "normalnih" površinah, na razgibanih odsekih smo morali voziti zelo previdno tudi po vklopu 4WD, za kakšna brezpotja pa se nismo odločili. Ne samo zato, ker avto temu ni namenjen, bolj zaradi pravil o vožnji v naravnem okolju, ki omenjajo tudi globe in možnost srečanja z gozdnimi inšpetkorji. Na spolzki površini nekdanje hitrostne preizkušnje smo namerno vozili z 2WD zaradi preizkušanja ESP-ja. Deluje tako odločno, da se ga sliši.

Kamniški grad

Grad je danes razvalina, čeprav zgleda, kot da bi ga hoteli obnavljati. Prvič se v zapisih omenja leta 1143. Lastilo si ga je več plemiških družin, od katerih so zadnji v njem domovali Thurni. Večkrat so ga obnavljali, po letu 1576, ko je vanj treščila strela, ga niso več spravili skupaj. Dandanašnji je prostor ob ruševini izletniška točka, v zgradbi poleg se lahko obiskovalci ob solidni ponudbi več kot samo okrepčajo.

Budnarjeva muzejska hiša

Budnarjeva muzejska hiša, po domače "Pr Matjaž", v Palovčah je obnovljena in spomeniško zaščitena pod okriljem Občine Kamnik. V notranjosti so na ogled prostori, imenovani hiša, črna kuhinja in kamra, ki z opremo prikazujejo, kako so tod živeli srednje veliki hribovski kmetje pred približno 300 leti.

Grad Brdo pri Lukovici

Graščina ohranja visoke zidove, je novejšega nastanka od Kamniškega gradu, predvsem pa se je življenje v njej odvijalo vse do II. svetovne vojne. Takrat je bila stavba požgana. Letnica na lepo ohranjenem grbu nad vrati priča o nastanku gradu v šestnajstem stoletju. Kot v vseh gradovih po slovenskem so se tudi tu menjavali lastniki. Prav v gradu Brdo pri Lukovici se je rodil slovenski pisatelj Janko Kersnik. Bil je lastnik gradu in posestva, ki je še danes v lasti družine Kersnik.