Na snežnem poligonu z Raunom Aaltonenom

The professor

Obisk takšnega ali drugačnega poligona, včasih celo dirkališča na različnih predstavitvah ni nobena redkost, tokrat pa smo bili počaščeni na poseben način. Zapeljal nas je namreč Rauno Aaltonen, človek, ki je leta 1967 zmagal na rallyu Monte-Carlo prav z minijem. Njegov vzdevek je "the rally professor", kar verjetno dosti pove o njegovi sposobnosti hitrega sukanja volana.

Z "žeblji" ali brez

Kratko improvizirano stezo smo spoznavali na dva načina. Prvi in verjetno bolj zaželjeni je vključeval sedenje na sopotniškem sedežu ob profesorju. Njegov mini je bil obut v posebne pnevmatike z "žeblji", kar je kljub spolzkim razmeram pomenilo odlične pospeške in zavidljive hitrosti v zaprtih zavojih. Druga opcija je bila preprostejša in manj razburljiva. Usedel sem se za volan minija, s katerim sem v dveh dnevih naredil že slabih tristo kilometrov in se med stožce podal še sam.

Ob letečemu Fincu

Še preden me je izpod debele kučme vprašal od kod prihajam in kaj menim o novem kabrioletu, kot je to storil ob vsaki vožnji (stal sem v dolgi vrsti in ga "pogruntal"), sem ga prehitel z vprašanjem o njegovi vzdržljivosti in očitnem dejstvu, da so mu (snežne) razmere več kot pisane na kožo. Med bliskovitim vrtenjem volana, dodajanjem in odvzemanjem plina, med centimetrsko natančnim drsenjem ob količkih mi je skrajno flegmatično razlagal, da uživa, kot bi bil zopet star 25 let, obenem pa je (zvito in po službeni dolžnosti) modroval o izboljšavah nove generacije minija cabrio.

Doživetje

Ob izstopu iz avtomobila sem bil vesel, da sem iz prve roke doživel enega od "letečih Fincev", pa čeprav nisva letela in pravzaprav se nisva premaknila niti iz prve ali druge prestave. In ne morem se znebiti občutka, da bi se Rauno v peti ali šesti prestavi, pri stoosemdesetih kilometrih na uro, med drevesi in v zraku, itak šele dobro ogrel …