"Danes se džungla začne izven domačih sten, med Slovenci vse manj dedcev"

Brane T. Červek je ustanovitelj lastne šole preživetja v naravi S.S.F.N, prek katere sobivanja z naravo, iskanja virov in boja z osebno psiho uči tako vojake, prek teambuildingov pa tudi civiliste, otroke in podjetja. Červek kot licencirani inštruktor že 23 let deluje na vojaškem in delno civilnem področju. Na pobudo avstralske vladne organizacije je dve leti raziskoval kulturo in veščino preživetja aboriginov v Avstraliji. Kot prvega Evropejca so ga posvojila plemena, kot so Ngarinyin, Wororra, Wunambul in Kerraywoorroong. Pridobil je status certificiranega mednarodnega inštruktorja in tako po svetu in doma usposablja tudi vojaške specialne enote, izvidniške enote in vojaške pilote. Sodeloval je s pripadniki vojsk ZDA, Velike Britanije, Avstralije in Francije.

Po televiziji lahko spremljamo boje za preživetje Beara Gryllsa na najrazličnejših koncih sveta. Je to fikcija ali realnost? Vse pogosteje dražljaji po takih izkušnjah in oddajah prihajajo iz tujine, te videvamo vsepovsod, in so bolj kot ne šovi, ki nimajo kaj veliko skupnega s poučnimi dokumentarci, od katerih bi se kaj naučili. Ti šovi so prilagojeni gledalcem pred televizijskimi zasloni, ki ga seveda spremljajo s suhega in toplega zavetja domačega kavča.

To so šovi, ki morajo biti za dobro gledanost zelo atraktivni. Povezava s pravim preživetjem je skoraj ničelna, vsi mojstri preživetja pa so tako rekoč kaskaderji in večinoma "one man band". Gledalec si pravega položaja preživetja samo na podlagi takih šovov ne more predstavljati.

Katera dimenzija manjka? Televizijci zgodbo vedno postavijo v neko okolje, kjer se načeloma vse najde in vse srečno izide, toda dejanska slika je velikokrat povsem drugačna. Tisti, ki mora preživeti, je v naravi gol in brez vsakršnega orodja ali le z omejenimi sredstvi. Tak človek je v stresu, zajema ga panika, največkrat je tudi poškodovan. To so okoliščine, ki res izpostavijo vprašanje preživetja. Takrat ni nič samoumevno. Bitka za preživetje traja 24 ur, je kot nadaljevanka brez odmora. Ko se nekdo res znajde v takem položaju, neprestano išče rešitev. Če gre za dalj časa, pa mora poiskati pitno tekočino, si zagotoviti varnost in varno zavetje ter šele nato hrano in ogenj. Na televiziji je najtežje prikazati psihično stanje ponesrečenca, ki je največkrat tudi odločilnega pomena.

Zakaj so ti preživetveni šovi postali tako priljubljeni? V modernem svetu je džungla že vse tisto, kar ni v zavetju domačih štirih sten. Govorimo o ljudeh iz večmilijonskih mest, ki redko vidijo celo rastlinje, kaj šele prave gozdove. Že pri nas si ljudje, kaj šele otroci iz večjih mest, povsem drugače predstavljajo hrano in od kje ta pride. Ko si lačen v naravi, ne moreš oditi okrog vogala v najbližje nakupovalno središče. Doma odločitev o tem, kaj boš kupil, pogojuje denar, v naravi pa znanje in posameznikova volja. Tudi največji strokovnjak ne bo preživel brez dovolj velike motivacije. Sicer pa si tukaj zunaj nihče ne zasluži ničesar brez žuljev, znoja in lastnih pokrpanih ran. Za svet je kultura preživetja v takem smislu skoraj izkoreninjena. Prav zato je ta tematika zanimiva, saj svet postaja vse bolj virtualen.

Ima povprečen laik sploh znanje za preživetje v naravi ali se mora zanesti na svoj nagon? Imeti osnovno znanje in logiko je vsekakor pomembno. Laik iz urbanega središča, ki doživi nesrečo in ostane ujet v naravi sam, nima prav veliko možnosti za preživetje na daljši rok. Taki ljudje večinoma napačno odreagirajo na dano situacijo. Na drugi strani pa so tisti s podeželja ali kmetij, ki naravo že bistveno bolje poznajo. Precej dobro jim je poznana osnovna logika in ta je lahko ključna za preživetje. Preživetje je širok pojem, ki vsekakor presega splošno televizijsko ali knjižno sliko, ki je omejena na tri črve v ustih in pet črno-belih slikic užitnih rastlin. Preživetje je težaško delo vztrajnosti in poguma, logike in tehnike, predvsem pa zdrave osebne slike psihe in samoprepoznavnosti. Nagon je le sekunda, ki ti da ali vzame, vse drugo sta znanje in volja.

Tu je osnova pridobivanje vode, bivalnega prostora, poznavanje rastlin. Tudi pri nas raste veliko strupenih rastlin, ki jih ne smemo jesti, lahko pa nam koristijo pri lovu.

Katere so prve napake laikov? V naravi ni nič samoumevno, zato jo podcenjujejo, veliko premalo poznajo tudi sami sebe. Pojavijo se stres, utrujenost in nezaupanje, ki vodi k novim napakam, na koncu pa se pojavi še sram, kajti očital si boš vse, česar nisi storil in zakaj. Ljudje preveč pomena dajejo fikcijskim verovanjem, vse prevečkrat izrečejo besede "sem slišal", "sem videl". Večina tudi ne zna poiskati pitne tekočine ali pa jo pripraviti, da bi postala užitna. Ljudje se tudi izgubijo, narobe ocenjujejo razdalje in svoje sposobnosti, zato mnogokrat obupajo. Psiha je prvi faktor, ki te dobesedno udari po glavi. Psihofizične naloge moraš razporediti in se odločati razumsko ter postaviti temeljno osnovo načrtu za rešitev.

Psihološka stabilnost je torej še pomembnejša od fizične pripravljenosti? Vloga psihološke pripravljenosti je vsaj 90-odstotna. Če te psiha vodi v negativno razmišljanje, bo šlo tvoje stanje le še navzdol. To je osebna moč vsakega posameznika. Čim prej si je treba priznati realno stanje in si določiti točke odločanja in ukrepanja, skratka načrtovati. Najprej vzpostaviš nadzor nad seboj, sestaviš načrt za rešitev, nato poskrbiš za svojo varnost, v neizbežnem primeru varno prenočevanje in bivakiranje, ter razporediš svoje znanje za pridobivanje vode in hrane ali izdelavo ognja. Ogenj zelo pomaga pri izgradnji samozavesti, je tvoj zaveznik in v tvojih rokah prijatelj ali orožje. Pri omejenih zalogah pa je treba znati tudi oceniti, kdaj si res žejen in lačen, in ko ne najdeš izhoda iz svoje nočne more tavanja, si moraš znati priznati, kdaj si se resnično izgubil. Ta ocena za laike še zdaleč ni lahka.

Kdaj je človek torej resnično žejen? Telo ima zelo jasna sporočila, ki pa nas lahko zavajajo zaradi navad. Žeja prihaja v intervalih. Toda žeja, ki jo čutimo doma, je dejansko le vzdrževanje razvade. Pri meni tečajniki najprej doživijo dehidracijo, začutijo pravo žejo in vse obstranske dejavnike, kot so utrujenost, glavobol in težavnost odločanja, nerazločnost govora, nesmiselne reakcije in podobno. Ko nato pijejo vodo, tudi vidijo reakcijo telesa, koliko časa potrebuje za regeneracijo. Takrat vsak začuti, kaj ob pravi žeji pomeni en požirek ali celo ena sama kapljica vode. Preživetje je sklop minimalnih dejavnikov, ki omogočajo večje sanje in uresničitev želenega. Ko si žejen, sanjaj o kapljici vode in ne o jezeru, kajti v tem jezeru se boš utopil od pretiravanja in požrešnosti. Enako velja za hrano, ne sanjaj zrezkov, če pa še črva nisi vreden …

Koliko dni vi zdržite brez vode, na koliko načinov znate zakuriti ogenj? V našem zmernem klimatskem področju so trije dnevi brez vode že lahko nevarni. Osebno lahko brez večjih posledic psihofizičnega stanja ali poškodb ledvic brez vode zdržim do pet dni, ampak ob tem izgubim kar nekaj gibalnih in miselnih sposobnosti, ki jih za preživetje še kako potrebuješ in uporabljaš. V puščavi, kjer prevladujejo visoke temperature, pa je lahko usodnih že nekaj ur.

Pri netenju ognja poznamo številne postopke in tehnike. Včasih ga je pri slabih vremenskih razmerah zelo težko zakuriti, pa vendar je to magična meja vsakega in stvaritev, ki omogoča preživetje. Vsakdo doživi nepopisen občutek zadovoljstva in samopriznanja, ko brez osnovnih pripomočkov zakuri ogenj. To je prava čarovnija. Ampak še enkrat, to še zdaleč ni tako lahko, kot se zdi ali vidi na televiziji.

Kakšen je osnovni princip vašega usposabljanja civilistov, kaj je njegovo osnovno vodilo? Takoj prvi dan jih poskušam spraviti na realna tla. Iz glave jim je treba zbrisati vse televizijske podobe in že omenjene misli "sem videl" in "sem slišal". Vse morajo doživeti na svoji koži in lastnih žuljih. Pri tem jih poskušam tudi osebno bolje spoznati in določiti mejo, do katere jih lahko spravim. To še posebej velja za posameznike, ki že vnaprej od daleč kričijo, da hočejo "hardcore" tečaj in najbolj brezkompromisne pogoje. Takoj se znajdemo na 14–18 urnem pohodu. Svoje nahrbtnike imajo polne opreme, vendar je ne smejo uporabljati, dokler si je ne zaslužijo. Prav tako jim ne dam ne vode ne hrane, vse si morajo poiskati sami in jo tudi sami pripraviti. Vsaj en dan in eno noč morajo na svoji koži občutiti, kaj pomeni biti žejen, lačen in na smrt utrujen. Šele takrat so pripravljeni na učenje.

Je mogoče potegniti vzporednico med preživetjem v naravi in preživetjem v poslu? Povezava je mogoča, kajti jaz iz posameznih tečajnikov ne nameravam narediti novega Ramba, temveč jih naučiti preživetja v kolektivu in z njim. Prav tistega Ramba je treba vsakomur izbiti iz glave. Delo je timsko, toda v njem mora vsak najti svojo nišo in področje, na katerem je dober in kjer lahko izstopa. Tistim najbolj "fikcijsko" samozavestnim je treba pristriči krila, negotovim članom pa samozavest dvigniti. Vsaka skupina ima tudi svojo vodjo, ki skrbi za komunikacijo med mano in člani njegove skupine. Ta je odgovoren za stanje na preživetju. Komunikacija med člani prav tako spada med pomembnejše elemente preživetja, Slovenci pa nismo ravno znani po uspešnem komuniciranju.

Kako se to pokaže? Zelo hitro se pojavi prvi prepir. Občasno ga celo sam izzovem, da se sprosti določena energija. V razumnem okviru je prepir za skupino lahko tudi zdrav. Takrat se vidi, kaj vsak posameznik čuti in misli. Ko ima vsak svoj kotiček v skupini, je njen okvir zdrav.

Kakšne so pri preživetju v naravi razlike med moškimi in ženskami? Ženske se odlikujejo po intuiciji in volji. Odločajo se razumsko in ne tvegajo po nepotrebnem, so tudi dobre poslušalke. Moški izstopajo po fiziki, logiki in sposobnosti orientacije, improvizacije, močni vrlini nekaterih moških sta tudi sposobnost odločanja in spretnost. To seveda ne velja za vse …

Dejali ste, da v moderni družbi ni več pravih dedcev – zakaj je tako? Današnji moški nima več stika z naravo in stika s krvjo. Pomembno je dišati kot ženska in biti lepo "nabildan". No, ta moč gore mišic izgine, ko en dan ne dobijo vode in hitro ovenijo kot rožice. Današnja generacija je postala zelo digitalna. Saj so vse že videli, lahko si neštetokrat pogledajo najbolj krut boj za preživetje na YouTubu, a razlika med videnjem in doživetjem je zelo velika. Povsem drugače je imeti roko rdečo od barvice ali pa od krvi.

Zaradi televizije boj s preživetjem povezujemo tudi z uživanjem insektov. Zakaj se nam ličinke zdijo tako gnusne? V ličinkah so proteini in beljakovine, mi pa v naravi iščemo prav to. Insekti vzbujajo gnus, a to je privzgojeno. Ko si v naravi, iščeš ravno alternativne vire, pri katerih lahko z manj truda in porabljene energije dosežeš želeni rezultat. Največ energije porabiš z ohranjanjem toplote telesa, to moč pa daje ravno taka hrana. V naravi je veliko okusov, ki jih ljudje ne poznamo.

Boj za preživetje je verjetno povsem drugačen v Avstraliji, kjer ste med aborigini živeli dve leti, kot v Sloveniji. Je pri nas sploh mogoče priti v položaj pravega preživetja v naravi? Avstralska divjina je tisti pravi "hard core". Na enem kvadratnem kilometru so lahko tudi tona kač, največji neustrašni krokodili, tako v morju kot v sladkih vodah, na stotine strupenih živali v vodi in na kopnem, izjemno visoke temperature, vlažnost in neusmiljene poplave. V Sloveniji so taki primeri že bili, a razdalje so pri nas mnogo manjše. Za poškodovanca pa je lahko tudi slovenski hribček velik kot celotna Avstralija.

O preživetju največkrat govorimo v primeru nesreč, to pa se lahko vsakemu zgodi v gorah, ob sprehodu skozi gozd, ob taborjenju ali gobarjenju. Taki primeri se pojavijo tudi ob naravnih nesrečah. Pozimi ob žledu so bile trgovine nenadoma premalo založene, tudi ob poplavah v Bosni in Srbiji so se ljudje v teh okoliščinah znašli zelo različno. Vsak si ni znal pomagati.

O pravilnih reakcijah je treba učiti že otroke. Ko grem z mojimi na potovanje, jim dam okrog vratu piščalko, znajo se tudi predstaviti in povedati osnovne informacije o sebi in kam potujejo. V gneči na letališču se otrok lahko hitro izgubi, vsak starš pa zvok piščalke nemudoma prepozna. Okolje družine je vsekakor zelo pomembno, toda 80 odstotkov družin zaradi udobja, v katerem živi, za to učenje o naravi nima časa. Na tem mestu je tudi vprašanje, kaj dejansko je to nepogrešljivo udobje. Je to že elektrika v toplem domu?