Pošastni pickupi - sodobni ameriški avtomobilski gladiatorji

Vsega je kriv Bob Chandler

Zgodba je tipična ameriška – o velikem uspehu malega človeka. Začela se je v sredini sedemdesetih let, ko je neki Bob Chandler iz St. Louisa na svoj lasten ford F-250 natikal razne kose dodatne opreme kot reklamo za svojo trgovino z deli za velike ameriške pickupe.

Glaven preobrat oziroma drugi ključni moment zgodbe se je zgodil leta 1981, ko je Chandler pri sosedovem kmetu s svojim tako predelanim pickupom zmečkal dva odslužena avtomobila in zadevo posnel – bolj ali manj za lastno zabavo, a je tudi ta posnetek uporabil v reklamne namene za svojo trgovino.

Tretji moment je bil usoden – posnetek je videl neki promotor avtomobilskega športa, ki je od navdušenja prosil Chandlerja, naj to isto ponovi pred množico, kar je Chandler po začetnem obotavljanju (imel je pomisleke glede uničevanja stvari) tudi storil. Vse drugo je zgodovina.

Od bigfoota do tekomvanja Monster Jam

Tako za začetnika oziroma za uradno prvi monster truck (pošasten pickup) šteje Chandlerjev Bigfoot (1), ki je neke vrste uradni krst doživel leta 1979.

Do danes je sledilo še veliko njegovih naslednikov, spletna enciklopedija omenja kot doslej zadnjega bigfoot 21 predstavljen leta 2013, bolj zanimiv skozi današnji svet avtomobilizma pa je bigfoot 20, ki ga poganja elektromotor in ki naj bi bil edini pošasten pickup na svetu.

Številke 13 bigfoot nikdar ni nosil iz znanih razlogov praznoverja. Kakorkoli že, bigfoot je ustvaril novo subkulturo, nov šport in nove junake od konstruktorjev in organizatorjev dirk do gladiatorjev, ki s takšnimi pickupi nastopajo v arenah pred množico evforičnih gledalcev.

Izmed številnih je daleč najbolj poznano in priznano tovrstno tekmovanje seveda v ZDA in se mu reče Monster Jam (pošast, ki stiska). Ime tekmovanja jasno pove, zakaj pri tem gre.

Od 23 organizatorjev tovrstnih dirk v ZDA je le eden največji

Monster Jam je ime za športne dogodke iz moto športa s televizijskimi prenosi, glavni dogodki pa so vezani na vožnje oziroma tekmovanja pošastnih pickupov pretežno v ZDA ter v Kanadi, gostujejo pa tudi v Evropi, Avstraliji, Mehiki, Kostariki in na Filipinih.

Po tipičnem ameriškem vzoru so dogodki ustrezno reklamirani in sponzorirani, posebno pozornost pa namenjajo registriranim navijačem, ki imajo priložnost spoznati tekmovalce in se z njimi fotografirati.

Majice, kape, zastave in podobni spominki so nezanemarljiv vir dohodka tudi v tej zvrsti moto športa. Vsako leto se najboljši izmed najboljših tekmovalcev zberejo v Las Vegasu na zaključnem tekmovanju, ki ga zaradi odmevnosti imenujejo kar super bowl pošastnih pickupov.

Grobarji ta hip na čelu vseh moštev in dirkačev

Izmed številnih udeležencev je menda najbolj vpliven, praktično ikona tega tekmovanja moštvo Grave Digger (v prevodu kopač grobov). Začeli so leta 1981 z rdečim Fordovim pickupom letnika 1952, imenovanim mud bogger, že naslednji, znova Fordov terenec letnika 1951, pa je postal grave digger.

Pozneje so začeli uporabljati karoserijo Chevroletovega terenca letnika 1950, ki do danes velja za zaščitni znak moštva. Ponašajo se s številnimi naslovi v različnih kategorijah tekmovanj, do danes pa je moštvo izdelalo že 32 grave diggerjev in več njih je še vedno aktivnih.

Uradni sedež moštva v mestu Poplar Branch (Severna Karolina) se imenuje Digger's Dungeon (grobarjeva ječa), ki je seveda zbirališče privržencev, a tja zaidejo tudi manj zagreti ter sedajo ter se fotografirajo na enem od originalnih dirkalnikov, če že ne kupijo katerega od spominkov.

Še zdaleč ne gre za uresničenje otroških sanj!

Dennis Anderson je poosebljenje Grave Diggerja in stvarnik dirkalnikov grave digger. Pravi, da njihovo pošast določajo mere gum, ki so 168 centimetrov visoke in 109 centimetrov široke, mere vozila, ki je do 3,7 metra visoko in 3,7 metra široko, ter seveda njegova masa, ki znaša dobre 5,4 tone!

Njegov najljubši prostor je soba z dinamometrom oziroma zavoro (merilnik navora, posledično pa tudi moči motorja), kjer preskušajo motorje z močmi okoli 1100 kilovatov (1500 "konjev"!), a seveda vozilo samo, tako kot pri vseh avtomobilskih športih, še zdaleč ni dovolj za uspeh.

Anderson tudi tekmuje, in to že od samega začetka moštva, v tem času si je zlomil hrbet, ramo, rebra, roke in večkrat nos, zato pravi, da ni vse z rožicami postlano, kot se morda s sedeža na tribuni ali izza televizijskega sprejemnika zdi.

Pošteno priznava, da nikoli ni odrasel, da ima še vedno rad igrače in da je prav zaradi vsega tega Grave Digger to, kar danes je – uspešno moštvo z veliko zmagami in priznanji ter s še več privrženci.

Gladiatorstvo, a ne zgolj to

Ni treba biti ravno ljubitelj avtomobilizma, da človek z veseljem pogleda posnetke vragolij, ki jih počno vozniki teh pošastnih pickupov. Pa vendar se zdi, da gre le za do dovršenosti izpiljeno gladiatorstvo v smislu starega Rima – kruha in iger.

Toda tu je tudi druga plat: moto šport postaja vse manj priljubljen zaradi močnega vtisa onesnaževanja, kar v veliki sliki še zdaleč ni tako drastično, dirke teh pošasti pa ohranjajo ljubezen človeka do trušča strojev, vonja po zgorelem gorivu in čaščenja umetnosti vožnje.

Na drugi strani so mojstri, tehniki in inženirji, ki avtomobilsko tehniko privzdigujejo na neko drugo raven, ki je navsezadnje tudi v resnici lahko uporabna – terenci z velikanskimi gumami so, denimo, daleč najbolj uporabni v mrazu na islandskih ledenikih. Pa seveda ne le tam.