Z novo knjižnico naj bi tudi zaživelo staro mestno jedro

Kot je ob odprtju poudaril Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje, ki je ustanoviteljica knjižnice in je tudi prispevala glavnino denarja za izgradnjo, gre za največjo investicijo v Celju po drugi svetovni vojni na področju kulture.

Krizni, recesijski časi, v Celju pa nova sodobna knjižnica. Kar težko je verjeti, da se je dolgoletna želja uresničila prav zdaj. Kako vam je uspelo? Kakšne težave so se pojavljale na tej poti? S pripravo projektov in gradnjo knjižnice smo začeli že kar nekaj časa pred gospodarsko krizo. V prvi fazi je bil problem predvsem lokacija knjižnice. Celjski knjižničarji smo že nekje od leta 1995 želeli, da se reši problematika pomanjkanja prostorov za delovanje knjižnice. Žal je večina teh projektov in načrtov propadla. No, leta 2003 pa smo načrt zastavili tako, da ostane knjižnica na stari, sedanji lokaciji na Muzejskem trgu v starem delu mesta in da se vsi oddelki knjižnice v mestu priključijo novi knjižnici. Med letoma 2003 in 2006 so se pripravljali projekti za novo knjižnico, prenova knjižnice pa se je začela leta 2006 – najprej z rušitvijo sosednje stavbe, potem z arheološkimi izkopavanji. Leta 2007 se je že začel graditi prizidek, leta 2008 pa še adaptacija prostorov obstoječe stavbe. V tem času se je knjižnica na Muzejskem trgu morala izseliti na nadomestno lokacijo na Mariborski cesti (v nekdanjo poslovno stavbo Kovinotehne in kasneje Merkurja, op. R. G.). Lani decembra smo se vrnili že v prostore nove knjižnice in spet začeli nazaj seliti gradivo. 18. januarja letos pa smo novo knjižnico že usposobili do takšne mere, da smo jo znova lahko odprli za naše uporabnike.

Kaj pa finančni vidik? Je bila kdaj kakšna bojazen, da bo zmanjkalo denarja? Izgradnja knjižnice je vendarle stala skoraj 12 milijonov evrov. Seveda, pri tako veliki investiciji je vedno bojazen, da zmanjka denarja. Mestna občina Celje, kot ustanoviteljica knjižnice, je skrbela za to, da so finančna sredstva vendarle bila zagotovljena za izvedbo celotnega projekta in ima pri investiciji levji delež. Del sredstev, 1,7 milijona evrov, pa je prispevalo tudi ministrstvo za kulturo z naslova kulturnega tolarja.

Kar več kot leto dni vas ni bilo na stari lokaciji, kjer je zdaj nova knjižnica. Se je to kaj poznalo na obiski v tem času? Za vmesni čas bi sicer težko rekel, ampak številke kažejo, da je bilo kar precej upada v študijskem oddelku. Vendarle pa so bili v času selitve naši uporabniki dokaj tolerantni, za kar smo jih prosili. Po ponovnem odprtju knjižnice pa so rezultati obiska pokazali, da knjižnica je tista institucija v mestu, ki si je ljudje želijo in jo potrebujejo. V prvih štirinajstih dneh smo namreč zabeležili obisk okrog 10 tisočih uporabnikov, pri čemer je bilo izposojenih 48 tisoč enot gradiva, vrnjenih pa okrog 34 tisoč. Knjižnica je tako v prvih 14 dneh res zaživela in tudi sedanji kazalci govorijo, da bo se bo uporaba naših storitev gibala okrog omenjenih številk.

V igri za prostor nove knjižnice so bile še druge lokacije v Celju, npr. Celjski dom, ki je tudi dolgo iskal svojo pravo namembnost, pa vendar ste vztrajali na obstoječi lokaciji nekdanje študijske knjižnice ob Savinji kljub vedno preteči nevarnosti poplav. Zakaj? Treba je poudariti, da je pravzaprav kar polovico Celja na poplavnem območju in tudi druge lokacije, ki so nam bile na voljo, so bile na poplavnem območju. Pri tej lokaciji pa smo vztrajali preprosto zato, ker je prostor privlačen. Tukaj se križata dve poti, promenada ob Savinji in druga pot, ki vodi od Trga Celjskih knezov proti mestnemu parku. Veduta je čudovita, knjižnica je v naravnem okolju, nenazadnje pa je knjižnica, ki jo na dan obišče od 1500 do 2000 obiskovalcev, tudi zagotovilo, da bo zaživelo mestno jedro na tem območju.

Zdaj ste končno lahko pod eno streho združili vse oddelke, ki so bili prej po različnih delih Celja, npr. oddelek za otroke in mladino in oddelek za odrasle. Kaj to pomeni za učinkovitost delovanja in kaj za bralce? Kar zadeva knjižnico smo z združitvijo predvsem želeli izboljšati ekonomiko poslovanja. Na ta način smo namreč na enem mestu združili tudi kadre, ki jih bomo lahko razporejali na druga delovna mesta oziroma na dejavnosti, ki jih knjižnica iz različnih razlogov doslej ni mogla izvajati. Gre predvsem za mladostnike in skupino ljudi s posebnimi potrebami. Knjižnica ima tudi to prednost, da je arhitekturno narejena tako, da jo lahko normalno obiskujejo tudi invalidi. Kar zadeva uporabnike, je vse povsem preprosto: vse dobijo na enem mestu.

Večina knjig je zdaj v prostem pristopu. Kako so bralci sprejeli ta način in ali se ob tem tudi kaj spreminja vloga knjižničarja? Vloga knjižničarjev se močno spreminja: če je bila namreč precej zamegljena slika, kaj kdo dela, je zdaj bolj jasno. Knjižničarji se namreč v glavnem ukvarjajo s transakcijami, medtem ko informatorji poskušajo svetovati obiskovalcem, da v čim krajšem času najdejo tisto literaturo, ki jo želijo.

Knjižnica že dolgo ni več samo hramba knjig in drugega knjižničnega gradiva. Je tudi družabni prostor, ukvarjate pa se še tudi z drugimi dejavnostmi, kot npr. z Univerzo za tretje življenjsko obdobje, pripravljate razstave, prireditve, ... Kakšni so z novimi prostori načrti knjižnice na tem področju? Univerza za tretje življenjsko obdobje je pri nas neke vrste paradna disciplina, če se lahko tako izrazim: ogromno je tečajev in drugih aktivnosti, v katerih svoj prosti čas preživljajo upokojenci, ki smo jim poskušali zagotoviti prostore za tovrstno dejavnost. V Levstikovi dvorani v novi knjižnici, ki je neprimerno večja kot soba z istim imenom in namenom v prejšnji knjižnici, se bodo lahko družili in udejstvovali na različne načine. Odprli pa smo tudi oddelek video in glasba, s katerim želimo pritegniti čim več mladostnikov. V zadnjih letih opažamo, ne samo pri nas, tudi povsod po Sloveniji in v svetu, da mladina, ko zaključi osnovno šolo, zapusti tudi knjižnico in se potem vračajo šele, ko postanejo študenti. In da bi premostili to manjkajoče obdobje, poskušamo s tem oddelkom delovati proaktivno, da zadržimo tudi te populacije čim več.

Ob soglasju ustanovitelja ste celo registrirali podjetje. Javni zavod in podjetniška dejavnost, kako gre to skupaj? Knjižnica bo imela svojo kavarno s slaščičarno in da ne bi javni zavod, kot neprofitni zavod, kar je po statusu knjižnica, izvajal profitne dejavnosti, smo s soglasjem Mestne občine Celje ustanovili podjetje, ki se bo imenovalo kot naš otroški oddelek, Miško knjižko d.o.o. S tem podjetjem želimo ustvarjati profitno dejavnost v kavarni, ki bo začela delovati nekje sredi marca. To podjetje bo skrbelo tudi za prireditve in druge prostočasne dejavnosti, tako da se bo večina denarja, ustvarjenega v njem, uporabljala v te namene. Z ustanovitvijo podjetja pa tudi ne želimo zajedati v javni denar, ki je namenjen osnovni dejavnosti knjižnice.

Tehnologija in nove rešitve vse bolj prodirajo tudi na področje delovanja knjižnic, vse več informacij in gradiva je na spletu. Kakšen je vaš pogled na te trende? Pred leti smo se knjižničarji večkrat pogovarjali o tem, ali nam je svetovni splet konkurenca ali ne. Osebno mislim, da ni. Gre za to, da poskušamo izkoristiti prednosti interneta. Veliko gradiva, ki ga naša knjižnica ponuja, je mogoče dobiti na svetovnem spletu. Drugo, kar velja poudariti, pa je, da se naša knjižnica v zadnjem času, vsaj kar zadeva kulturno dediščino, zelo usmerja tudi v digitalizacijo tovrstnih gradiv, s čimer bodo ta gradiva postala tudi bolj javno dostopna. Hkrati bomo s tem rešili še eno stvar, in sicer bo to gradivo tudi na še enem medijskem nosilcu, kar pomeni tudi varovanje kulturne dediščine. Ne gre torej za bojazen pred novimi mediji, saj knjižnica nenazadnje razpolaga z elektronskimi bazami podatkov in naši uporabniki imajo tudi možnost oddaljenega dostopa do njih oziroma od doma.

V nekaterih knjižnicah so začeli ponujati tudi elektronske bralnike knjig? Se boste tudi v celjski knjižnici lotili česa podobnega? Če se bo izkazalo, da si naši uporabniki to želijo, prav gotovo.

V teh dneh ste prejeli veliko čestitk ob odprtju nove knjižnice. Ste morda občutili tudi kaj zavisti v okoljih, kjer jim to še ni uspelo? Zavisti zaenkrat še nismo zaznali. Na otvoritvi, ko smo se pogovarjali s kolegi, je bilo čutiti, da nam iskreno čestitajo, ker nam je uspelo izpeljati investicijo v teh gospodarsko ne prav rožnatih časih, kot sva se pogovarjala na začetku.

Ali vas je kdo vprašal tudi za nasvet, kako se prebiti skozi vse čeri do končnega cilja? Univerzalnega vzorca za to ni, vsak takšen projekt je namreč po svoje unikat in se ga v vsakem okolju malo drugače izpelje.