Četrtek, 22. 10. 2020, 9.08
3 leta, 6 mesecev
MEDNARODNI DAN OZAVEŠČANJA O JECLJANJU
Opažate, da vaš otrok jeclja? Tako se morate lotiti težave.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,06
Jecljanje je lahko pri otroku zgolj prehodne narave, zato ni treba nemudoma zagnati preplaha.
Motnja fluentnosti govora je nekaj, s čimer ima lahko v predšolskem obdobju težave velik odstotek otrok, a ker lahko gre za zelo blage in prehodne motnje v tekočem govoru, starši morda tega sploh ne zaznajo. Določen odstotek otrok in celo odraslih pa ima hujše oblike jecljanja, kar lahko močno vpliva tudi na njihovo samopodobo in življenje nasploh.
Jecljanje spada med motnje fluentnosti govora oziroma med motnje ritma in tempa govora. Navzven se kaže kot ponavljanje določenih glasov ali besed ter kot blokada ali podaljševanja glasov, vzroka zanj pa še do danes niso odkrili.
"Novejše raziskave sicer nakazujejo, da naj bi bil za jecljanje odgovoren neki okvarjen gen ali celo skupina genov in da je jecljanje lahko dedno. Če torej jeclja eden od staršev, naj bi bila večja verjetnost, da bo jecljal tudi otrok. Poleg tega naj bi na pojav jecljanja vplivale tudi predispozicije, ki jih vsak prinese s seboj na svet, in določene osebne karakteristike," pojasni logopedinja Maja Štebih iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana.
Vsekakor ne smemo pozabiti tudi na odziv okolja in samopodobo oziroma samozavest posameznika. Tudi to namreč lahko bodisi poslabša bodisi izboljša težavo jecljanja pri posamezniku.
Del literature navaja, da ima kar deset odstotkov predšolskih otrok v določenem obdobju nekakšno obliko netekočega govora.
Pri otrocih se pojavi najpogosteje med drugim in petim letom starosti
"Gledano v svetovnem merilu jeclja približno en odstotek odrasle populacije, medtem ko je lahko ta odstotek pri mlajših otrocih v predšolskem obdobju in tudi v šolskem obdobju še višji – govorimo lahko o približno od treh do štirih odstotkih," razlaga sogovornica in dodaja: "Del literature celo navaja, da ima kar deset odstotkov predšolskih otrok v nekem obdobju nekakšno obliko netekočega govora, ampak tu ni mišljeno samo jecljanje po strogi definiciji. Gre za različne oblike nefluentnosti v govoru, ki pa so prehodnega značaja, veliko jih izzveni samih od sebe."
Pri otroku se jecljanje sicer najpogosteje pojavi med drugim in petim letom starosti. "Pri govornem razvoju otroka sta okrog drugega in četrtega leta nekako rizični obdobji. Takrat sta govor in jezik zelo v vzponu. Pri drugem letu stavki postajajo daljši, kompleksnejši, otroci imajo takrat že precej širok besedni zaklad, ki ga skušajo tudi bolj aktivno uporabljati. Pri štirih letih pa že poznajo veliko več sveta in stvari, tudi abstraktnih, zato se takrat znova zgodi neki preskok v govornem razvoju," pove Štebihova.
Obdobja jecljanja so lahko daljša ali krajša, mogoča so tudi nihanja v smislu, da otrok nekaj časa jeclja, potem netekoči govor že praktični izgine in se čez čas znova pojavi. "Če se jecljanje pojavi pred 33. mesecem otrokove starosti, je velika verjetnost, da bo povsem samo in v popolnosti izzvenelo, še kažejo izkušnje," dodaja.
Logopedinja Maja Štebih pojasnjuje, da novejše raziskave nakazujejo, da naj bi bil za jecljanje odgovoren neki okvarjen gen ali celo skupina genov in da je jecljanje lahko dedno.
Kako ravnati, če pri otroku zaznamo jecljanje?
Ker je torej jecljanje pri otroku lahko zgolj prehodne narave, ni treba nemudoma zagnati preplaha in z otrokom steči k logopedu, pove sogovornica. Pravzaprav je zelo pomembno, da starši ne zapademo v paniko in da iz jecljanja ne naredimo še večje težave, kot je. Nekaj časa je celo priporočljivo le pozorno spremljati otrokov govor in ga pustiti ter ne popravljati netekočega govora.
Poleg tega je tudi pomembno, da mu damo čas pri oblikovanju stavkov in besed ter da mu v isti sapi ne zastavimo več zaporednih vprašanj, na primer: "Kako je bilo v vrtcu? Kaj ste jedli? Kaj vse ste se igrali? Si kaj spal?" Včasih namreč to odrasli počnemo nevede, pri čemer otrok sam pri sebi nima časa predelati zastavljenih vprašanj, kaj šele oblikovati tekočih odgovorov.
Obisk strokovnjaka pa je potreben pri otroku, ki se jecljanja že zaveda – če se namreč pojavi pri majhnem otroku, se ga ta sploh še ne zaveda – in če ga motnja v tekočnosti govora obremenjuje, če načenja njegovo samopodobo oziroma samozavest in če ga v komunikaciji obremenjuje. Žal je namreč velikokrat tako, da se bo jecljanje, ko se ga otrok zaveda ter se zaradi njega počuti slabo in pod pritiskom, skoraj zagotovo nadaljevalo.
"Če se torej otrok jecljanja zaveda, pa se je treba z njim o tem pogovoriti, seveda na miren način in s terminologijo, ki je njemu blizu. Logopedska obravnava v tem predšolskem obdobju običajno sprva poteka indirektno, prek staršev. To pomeni, da logopedi starše opremimo z znanjem in nasveti, kako lahko oni kot otrokova najbližja okolica samo s svojim odzivom in ravnanjem pomagajo otroku do bolj tekočega govora."
Obisk strokovnjaka je potreben pri otroku, ki se jecljanja že zaveda in če ga motnja v tekočnosti govora obremenjuje.
Cilj logopedov je jecljanje omiliti oziroma ga spraviti pod nadzor
Če pa je vendarle potrebna podrobnejša logopedska obravnava, logopedi v zavodu za gluhe in naglušne tiste otroke, ki so k njim napoteni zaradi težav z jecljanjem, obravnavajo po več metodah, pojasni Maja Štebih. Ena se v angleščini imenuje Fluency shaping technique, gre pa za učenje strategij za premagovanje netekočega govora. "Gre za to, da se oseba, ki jeclja, skuša naučiti čim bolj tekoče nadzorovano govoriti, pravzaprav do te mere, da nadzorovanje govora zanjo postane že avtomatizem. Na neki način se tukaj spreminja vzorce govora, tako da bi lahko že govorili o nekakšni vedenjsko-kognitivni teoriji," podrobneje pojasni sogovornica.
Kar si želijo doseči pri najmlajših, je tudi to, da ne razvijejo sekundarnih vzorcev, povezanih z jecljanjem, kot so izogibanje določenim kritičnim besedam, drugačno oblikovanje stavkov, celo izogibanje določenim govornim situacijam. Veliko časa posvetijo tudi čustvenemu vidiku in vzpostavitvi zavedanja, da jecljanje ni tisto, kar jih definira v celoti, temveč je le delček njih kot osebe, in da imajo še druga, močna področja, ki jih odlikujejo.
Druga metoda, po kateri delajo, pa je modifikacija jecljanja, ki pride bolj v poštev pri starejših ali celo pri odraslih in katere cilj se je pravzaprav naučiti živeti z jecljanjem, sprejeti jecljanje kot zgolj del sebe. "Ker s tem, ko to enkrat sprejmejo, tudi bistveno lažje napredujejo oziroma nadzorujejo jecljanje. Bistvo modifikacije je pravzaprav spremeniti težjo obliko jecljanja v lažjo. To z drugimi besedami pomeni, da se naučijo jecljati na lažji način," pravi. "Ni nujno, da nekaj, kar je dobro za nekoga, pomaga preostalim. Težave z jecljanjem zato obravnavamo individualno ter se trudimo poiskati poti, da tistemu, ki jeclja, po najboljših močeh pomagamo in da zapusti našo ambulanto zadovoljen."
Ena od metod, po kateri logopedi delajo z osebami, ki se spopadajo z jecljanjem, je modifikacija jecljanja. Ta pride v poštev predvsem pri odraslih, njen cilj pa je, da se oseba nauči živeti z jecljanjem.
Tudi v odrasli dobi se lahko pojavi jecljanje
Čeprav je večinoma tako, da so odrasli jecljanje s seboj prinesli iz otroštva v odraslo dobo, se lahko to prvič pojavi tudi v odraslosti, čeprav redko. "Običajno gre za spremljevalni simptom kakšnih degenerativnih bolezni, kot je na primer parkinsonizem, posledico možganskih poškodb, kapi, tumorjev, cist. Govorimo torej o nevrogenih vzrokih za jecljanje, kjer pravzaprav zdravniki zdravijo primarno bolezen, tako da imamo logopedi takšnih pacientov zelo zelo malo," za konec pove logopedinja.
