Živeli antipodi! – nasprotja sveta

Seveda zgolj z idejo. Kosakovskega namreč bolj kot sredica Zemlje zanimajo začetne in končne postaje. Miselni eksperiment, s katerim smo se spopadali v otroštvu: kam pridemo, če izkopljemo globoko luknjo na vrtu? Čeprav so takrat nekatere risanke in pravljice namigovale, da na Kitajsko, je pravih antipodov na Zemlji zaradi velike količine oceanov bolj malo, antipod Kitajske pa je, kot izvemo v filmu, Argentina, medtem ko ga ima med evropskimi državami samo Španija, in sicer Novo Zelandijo.

Meditacijo o zemeljskih antipodih povezujeta brata Perez, ki na argentinskem podeželju pobirata mostnino. Njuno čakanje na mimoidoče in kramljanje o mravljah, ženskah in seveda antipodih nekoliko spominja na čakanje na Godota, le da imata brata vsaj neko funkcijo – predstavljata edini pravi antipod; argentinske pampe proti gosto poseljenemu Šanghaju, polnem dima, prahu in umazanije, ki je kar nekoliko po zahodnjaško razčlovečen. Čeprav se skozi film selimo po različnih polih Zemlje, spokojno brezdelje bratov Perez predstavlja tisto otroško radovednost, ki je k snemanju verjetno gnala tudi ustvarjalce.

Drugi par antipodov, ki ju spremljamo v tehnično izjemnem dokumentarcu, sestavljata Ognjena zemlja v Čilu in Bajkalsko jezero v Rusiji, kjer je edino nasprotje morda v spolu izbranih prebivalcev, sicer pa, čeprav na dobesedno nasprotnih koncih sveta, živijo precej podobno življenje. Podobno se tudi Havaji rimajo z Bocvano, kjer spremljamo vsakdan družin – na Havajih ga zaznamujejo tekoča lava in izgubljeni psi, v Bocvani pa sloni, ki povzročajo nered, in levi, ki plenijo pse.

Zadnji antipod je še manj usmerjen na človeka in se že skoraj izključno posveča živalim. V Španiji spremljamo zgolj žuželke, na Novi Zelandiji pa nasedlega kita, ki ga prebivalci po nekaj neuspelih poskusih na koncu vendarle razžagajo in pokopljejo na plaži.

Kosakovskega skozi film prevzema ideja o tem, da je polovica sveta vedno obrnjena na glavo, zato tudi dobršen del posnetkov gledamo obrnjenih ali vsaj obračajočih se na glavo. Nekajkrat se na glavo obrne tudi fokus filma. Medtem ko se med spremljanjem narave včasih znajdemo v samem središču dogajanja, so ljudje v filmu bolj kot ne rekviziti. Razen od bratov Perez in njunega plavajočega mostu od drugih Zemljanov slišimo bore malo, kar še dodatno pripomore k zasanjanosti in liričnosti filma.

Živeli antipodi! je kljub vznesenemu naslovu počasna meditacija o Zemlji in njenih nasprotjih, ki se pogosto izkažejo za manjša, kot bi sprva lahko pomislili. Otroška domišljija je v tem filmu dobila enega od odgovorov.