"V Sloveniji obstajajo poslušalci, ki hrepenijo po nečem novem in drugačnem"

Ob izidu prvega albuma leta 2001 je Maja Ajdič nemudoma postala mlada obetavna pevka, plošča, ki je nastala v sodelovanju z Janijem Hacetom in Iztokom Turkom, pa še danes velja za prvi slovenski r'n'b in soul izdelek. A kmalu za velikim prodorom na sceno Maya svojih glasbenih stvaritev ni več obešala na veliki zvon. Leta 2005 je z ekipo RDYO sodelovala na treh kompilacijah Sladica, leto pozneje je s skladbo Are you sure kot avtorica teksta moči združila z Otom Pestnerjem, leta 2007 je za projekt Prava princeska z Igorjem Vičentičem spesnila Milo Neučakano, istega leta pa je tudi prvič zaigrala v muzikalu Kabaret.

Danes Maya, ki se trenutno med drugim pripravlja tudi na vlogo v novem muzikalu Čarovnice iz Eastwicka, ki naj bi premiero doživel konec aprila, po svoji poti trdno stopa naprej. "Gledam na to, da se vseskozi razvijam, preizkušam nekaj novega in stopam stopničko višje," pravi pevka, ki je preteklo poletje predstavila svoj drugi samostojni album Čas za nas, na katerega so njeni oboževalci morali čakati kar dobro desetletje. A Maya pač ni glasbenica, ki bi (med drugim tudi zaradi rednega pojavljanja v medijih) plošče izdajala kot po tekočem traku. Za ta korak se odloči, ko za svojim projektom stoodstotno stoji, pa čeprav to pomeni, da datum izida pade ravno v mrtvo sezono.

Svoj drugi samostojni album Čas za nas ste junija prejšnje leto predstavili v Kinu Šiška. Od tega je zdaj minilo že osem mesecev. Kakšen je za zdaj izkupiček, če govoriva o povpraševanju, prodaji plošč in odigranih koncertih? Sicer nisem vpletena v prodajo, a po informacijah, ki jih dobivam, večina ljudi sploh ne ve, da sem izdala novo ploščo. Kdaj srečam koga, za katerega sem prepričana, da ve za Čas za nas, pa me preseneti z vprašanjem, kdaj bo novi album. Res pa je, da je izšel poleti, ko ni ravno najbolj optimalen čas za izdajo nove plošče, kar so mi drugi tudi prej povedali, a bila sem trmasta in sem vztrajala pri tem, da ploščo vseeno izdamo. Projekt se mi je namreč vlekel že toliko časa, da sem želela le, da izide, in se nisem ozirala na to, kdaj je najbolj idealen čas za izdajo.

Prvenec Taka kot sm je izšel leta 2001, drugi album deset let pozneje. Kaj ste počeli vmes in zakaj je med prvo in drugo ploščo moralo miniti kar celo desetletje? Ni moralo miniti deset let, super bi bilo, da ta čas ne bi minil. A s tem, ko sem na primer izgubljala odrsko kilometrino, sem po drugi strani pridobivala druge izkušnje na področju snemanja in produkcije, ki so zame za vnaprej bolj dragocene. Sama pravim, da raje izdam ploščo, ki predstavlja nekaj novega, svežega in v katero verjamem, kot da "štepam" neke plošče in sem medijsko izpostavljena. Je pa tako, po prvi plošči sem še naprej sodelovala z Janijem Hacetom in v mojem računalniku obstaja kar nekaj pesmi, ki še niso bile izdane in za katere tudi ne vem, če sploh kdaj bodo. Gre za super pesmi, a v tistem trenutku sem si želela neko drugo zgodbo, saj bi s prvotnim materialom naredila prevelik približek prvi plošči. Sčasoma sem naletela na nove ljudi, s katerimi so se nato stvari odvile naravno, tako, kot se morajo.

Čeprav ste bili ves ta čas glasbeno aktivni, na nek način lahko govorimo o povratku na slovensko glasbeno sceno. Kako jo trenutno zaznavate? Zdaj je težje kot pred desetimi leti. Nekateri pravijo, da sem bila takrat ob tistem času na tistem mestu, da sem bila nekaj svežega in da je bil tudi čas za moj prvenec takrat ravno pravšnji. Danes je veliko manj posluha za glasbo, prav tako je veliko težje ustvarjati, kljub temu da imamo že vsi doma računalnike in opremo. A to se ne da primerjati s snemanjem v studiu, kar se na končnem izdelku tudi pozna. Počutim se, kot da bi šla od začetka. A s tem nimam težav, vse skupaj mi je v izziv, tako kot mi je bilo tudi prvič.

Kako se Maya, ki danes poje A bi loh mi, razlikuje od Maye, ki je pred desetimi leti pela Letela bom? Razlika je ogromna. A tako je, človek se spreminja. In čeprav sem jaz še vedno Maya, se je spremenil moj okus in moj odnos do glasbe. Sem človek, ki vedno brska za novimi stvarmi in verjamem, da Slovenija premore kar nekaj glasbenikov, s katerimi se da spraviti glasbo na raven, za katero bi rekla, da je to to. Zdi se mi , da sem stopila korak naprej v vseh pogledih. Ogromno pa sem se tudi naučila, saj sem pri projektu zelo intenzivno sodelovala.

Kako je nastajal Čas za nas – tako v ustvarjalnem smislu pisanja besedil kot tudi produkcijskem? Omenili ste že, da je plošča nastala doma. A ne v celoti. Ustvarjanje te plošče se je odvijalo zelo čudno. Vse skupaj se je začelo z Robertom Jukičem, bodisi z njegovo akustično bodisi bas kitaro in mojo idejo, pozneje pa nadaljevalo z Igorjem Vičentičem, ki je projektu posvetil ogromno svojega časa. Z njim sem zelo intenzivno sodelovala in na koncu vse skupaj še sfiniširala. Nekaj idej je izhajalo še s snemanj z Janijem Hacetom, ki smo jih nato nekoliko priredili po svoje. Končni miks smo v Zagrebu naredili z Dashom, nato sva z Igorjem Potočnikom v Ljubljani obdelala še vokale.

Se za naslovom novega albuma Čas za nas morda skriva tudi to, da je Slovenija zdaj pripravljena na vašo glasbo? Mogoče. Naslov ima ogromno pomenov in za njim se skriva kar nekaj zgodb. Sama sem bolj razmišljala o tem, ko sem na svoji glasbeni poti srečevala ljudi, ki so mi prigovarjali, naj tega projekta ne počnem tako, naj se raje usmerim bolj komercialno, sicer ga ne bom prodala itd. Na srečo sem toliko samosvoja in imam svoj pogled na glasbo, tako da sem stvari izpeljala tako, kot sem sama želela, predvsem pa ostala iskrena do sebe in naredila tako, kot sem sama najbolj čutila, da je prav. In to pomeni Čas za nas – nek boj proti temu, kar bi moralo biti po nekih standardih, in temu, da ti nekdo že na začetku reče: "Poglej, brez veze, saj slišiš, kaj se vrti, sploh ne poskušaj."

Ste kdaj ob vseh teh pridigah dvomili v svoj projekt? Vedno dvomiš, sploh v projekt, ki ga delaš sam in v današnjih težkih časih. Posneti in izdati ploščo namreč le ni tako lahko, kot si ljudje predstavljajo. Vmes niti ne veš, ali boš projekt lahko speljal do konca, ker se moraš nekje na polovici poleg glasbe ukvarjati še z drugimi stvarmi. Za projekt ti tako kdaj preprosto zmanjka energije, saj imaš občutek, kot da se sam boriš proti vsemu svetu. Zato sta tudi potrebni močna volja in velika ljubezen do glasbe. Nobena izjava me ni zamajala do te mere, da ne bi speljala stvari tako, kot sem se jih zamislila, ampak bi se morala prilagoditi neki sceni. Še vedno v Sloveniji obstajajo poslušalci, ki hrepenijo po nečem novem in drugačnem.

Kot sem ujela v enem od intervjujev, so pesmi najprej nastajale v angleškem jeziku. Kako to, da so na koncu na plošči večinoma pristale v slovenskem? Ves čas sem poslušala: "Živimo v Sloveniji, tu si rojena, plošča mora biti v slovenščini tudi zaradi radijskih postaj." A slovenščina in angleščina sta neprimerljivi. Ne rečem, da prva ni dobra, a v zvrsti, kot sta soul in r'n'b, sta spevnost in mehkoba jezika zelo pomembni. Slovenščina mi je bila tako v izziv. Ker sem se že pri prvi plošči lotila pisanja tekstov v slovenščini, sem se za to odločila tudi drugič. Tu je pesem Možda sam tu, ki je slučajno nastala v hrvaščini in za katero so mi vsi govorili, da jo moram prevesti, saj da jo sicer ne bo nihče vrtel, a ko sem jo želela prevesti, preprosto ni šlo, saj bi s tem pesem določene stvari izgubila. V angleščini pa je ostala tudi pesem Mama, ki sem jo posnela v sodelovanju z Milesom Griffithom. Sklenila pa sem, da bom v prihodnje resno premislila, če bom še kaj naredila v slovenščini, saj sem se s tem, kljub temu da sem želela nekaj dati slovenskemu glasbenemu trgu, tudi omejila.

Omenili ste pesem Možda sam tu, ki je napisana v hrvaškem jeziku. Razmišljate o tem, da bi jo predstavili na hrvaškem trgu? Razmišljam, a bomo videli, kaj bo. Zagotovo sem pripravljena pesem preizkusiti tudi na hrvaškem trgu.

Ko sva se zadnjič srečali, ste mi omenili, da ste za novo leto 2011 prejeli bas kitaro, ki predstavlja vašo skrito strast. Bi nam po enem letu upali nanjo že kaj zaigrati? Bi. Sicer o tem zelo nerada govorim ali stvar kakorkoli napihujem. Od trenutka, ko sem jo dobila, je z mano. Upam pa, da bom imela v prihodnosti več časa, da se ji bom lahko bolj posvetila.

V sredo, 22. februarja, boste nastopili v klubu Cirkus. Bo koncert podoben promocijskemu, ki ste ga junija izvedli v Kinu Šiška, ali si lahko obetamo še kaj drugega? Program bo podoben kot v Kinu Šiška, saj se mi zdi, da kar nekaj ljudi koncerta še ni slišalo. Tokrat se nam bodo pridružili še trije dodatni glasbeniki, sicer pa bomo poleg nekaj starih stvari, predstavili predvsem novo ploščo in premierno predvajali videospot za pesem Jest bom tle.

Bomo na tretji album spet čakali deset let? Ne. Idej je kar nekaj, zato imam trenutno problem, na kaj se osredotočiti, saj se je v vsem tem času zgodilo tudi veliko novih stvari. Zadnje čase imam tako močne navdihe, kot že dolgo ne, zato ne bomo nič čakali. Dejansko že delam na novem projektu, a za zdaj stvari zaradi koncerta v Cirkusu in vsega, kar se je dogajalo do samega dogodka, nekoliko stojijo. Načrtov je ogromno in vprašanje je le, katerega se bom najprej lotila.