Četrtek, 10. 1. 2013, 12.31
9 let, 11 mesecev
V Drami spopad s stereotipi o Hamletu
Shakespearjev Hamlet je eno od največkrat uprizorjenih dramskih besedil, ki se je že tako usidralo v kolektivni spomin zahodne družbe, da se številni ob sodobnih interpretacijah in manjših spremembah tega renesančnega besedila počutijo skoraj užaljene. Verjetno se bodo številni spopadli s svojimi pričakovanji tudi v najnovejši slovenski uprizoritvi, ki že na papirju obljublja veliko. Kot je na današnji tiskovni konferenci povedal v. d. ravnatelja Drame Peter Sotošek Štular, se je predstave lotila "sanjska ekipa". Režiral jo je umetniški vodja Drame Eduard Miler, vloge pa so zasedli predstavniki tako imenovane zlate generacije Drame z Markom Mandićem v vlogi Hamleta in dobitnikom Borštnikovega prstana, Igorjem Samoborjem, v vlogi * , čigar funkcija je odvisna tako od prizora kot od pozicije gledalca.
Hamlet, ki so se ga v Drami nazadnje lotili leta 1994 v režiji Janeza Pipana in z Jernejem Šugmanom v glavni vlogi, je tokrat dobil tudi čisto nov prevod Srečka Fišerja, za katerega je Miler dejal, da si še sanjati ni upal, da bo tako briljanten. Fišer je povedal, da je pri prevodu sicer želel začeti z ničle, a ta je seveda samo hipotetična, saj vsak prevajalec živi v svojem času, v katerem ustvarja, zato so nenamerne interpretacije neizogibne. Pri svojem delu se je trudil, da bi šlo za kompetentno, literarno in odrsko uporabno različico Hamleta, ki mora biti "govorljiva". "Poenostavljanje Shakespearje bi bilo samo po sebi avtogol, saj gre vendarle za renesančno besedilo in iskanje najnižjega skupnega imenovalca nas ne bi pripeljalo nikamor," je povedal na tiskovni konferenci.
Največji avtorski poseg je bila zagotovo že omenjena uvedba * , novega lika, ki ni zgolj Hamletov sogovornik, kot je bil na primer Horacij, ki je imel zgolj dramaturško funkcijo, temveč uteleša glavno predpostavko predstave: razklanost intelektualca. Kdo je v resnici * , je hkrati eno od vprašanj, na katerega odgovor opredeljuje gledalca. Kot je povedal Samobor, je njegova zadnja razlaga, da je * kolektivni spomin oziroma pokrajina spomina.
S tem se strinja tudi Hamlet Marko Mandić, ki meni, da se je z uvedbo dveh Hamletov odprla popolnoma nova dimenzija. "Bistvo je samo trenutek med izdihom in vdihom, ko se lahko zgodi vse. Moramo se vreči v ta trenutek in umreti, ubiti vgravirane predstave o tem, kaj to besedilo je," je povedal igralec, ki si prej nikoli ni želel igrati Hamleta, a je zdaj, ko je dobil to priložnost, zanjo izjemno hvaležen.
"Biti ali ne biti – tukaj je odgovor biti. V tej igri se vsi do zadnjega borijo, da ne bi bili samo navadni črvi, ki rijejo po tej gnili Danski … Moraš si upati umreti in premagati to grozno misel, kaj nas čaka na drugi strani. Ta nas zadržuje pri tem, da bi naredili usodni korak, raje imamo tegobe, ki jih poznamo, kot pa da bi stopili na rob prepada, se 'fuknili' dol in začeli uživat v novih, neraziskanih tegobah," je bil na tiskovni konferenci divji Mandić.
Mirčevska je ob koncu za gledalke in gledalce predstave še povedala, da imata tako kot izvirnik tudi nova priredba svojega zmagovalca, ki pa ni Fortinbras, ki na koncu prevzame oblast. Koga bodo gledalke in gledalci prepoznali v zmagovalcu, pa bo definiralo njihovo pozicijo.