V Bežigrajki 1 Kraljice noči Milana Goloba

Slikar Milan Golob cikel Kraljice noči ustvarja tam, kjer je z nagrobniki zaznamovan konec življenja določenih oseb. Njegova dela kažejo večnost, bodisi z obliko kroga, ki jo simbolizira sam po sebi, bodisi s površino podobe, ki se dogaja izza krogov, razporejenih v vrsto. Razstavo del iz omenjenega cikla Vse slike vsebuje po štiri v vrsto razporejene kroge Vse Golobove slike vsebuje po štiri v vrsto razporejene kroge, ki prekrivajo in zakrivajo v ozadju večplastno površino. Ta, kot je v razstavnem katalogu zapisal kustos Bežigrajske galerije 1 Miloš Bašin, deluje kot psihična atmosferska membrana in hkrati koprena, ki omogoča pogled v notranjost podobe. Nanjo se navidezno projicirajo tudi krogi, ki se hkrati izmikajo gledalčevemu pogledu.

Kdo je Milan Golob? Milan Golob se je rodil leta 1963 v Ljubljani. Najprej je diplomiral na oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, nato še na oddelku za slikarstvo na ljubljanski likovni akademiji. Od januarja 1996 do decembra 2000 je bil urednik revije za likovno umetnost Likovne besede. Razstavlja doma in v tujini, razstava v Bežigrajki 1 bo odprta do 28. aprila.

Provokatorji v Galeriji Hypo V Galeriji Hypo v Steklenem dvoru na Dunajski 117 sezono začenjajo s skupinsko razstavo Provokatorji. Posvečena je trem generacijam umetnikov, ki so provokacijo razvili v štirih desetletjih. Prvo predstavlja Stane Jagodič iz Grupe Junij, drugo Marko A. Kovačič in Franc Purg s sodelavko Saro Heitlinger, tretjo Antea Arizanović in Polona Demšar.

Razstavo je zasnoval umetnostni zgodovinar Lev Menaše, ki je izbral pet razstavljalcev iz različnih generacijskih skupin. S pomočjo njihovih del je mogoče opazovati, kako se je tematika neprestano širila in se razvijala. Razstavo bodo odprli drevi ob 18. uri, ogledati si jo bo mogoče do 13. maja.

Od dadaistov preko pop in funk arta do tokov devetdesetih let Na začetku so ustvarjalci nadaljevali tradicijo največjih likovnih provokatorjev prve polovice dvajsetega stoletja, dadaistov, pozneje so se obrnili predvsem k pop- in še zlasti funk-artu ter še pozneje k tokovom osemdesetih in devetdesetih let. Tehnike, ki so jih uporabljali, so se ob tem menjavale in prepletale, značilno pa je, da so klasične uporabili le izjemoma - svoje provokacije so predstavljali in jih še vedno predstavljajo na tudi v tem smislu nepričakovane nove in tudi zato provokativne načine, je v razstavnem katalogu zapisal Menaše.

Oblast na provokacije ni reagirala Kot je še zapisal, je potrebno opozoriti še na nekaj, kar je značilno prav za slovensko okolje in najbolj opazno ob Jagodičevem opusu, velja pa tudi za druge ustvarjalce. Jagodič je svoje prve likovne provokacije ne samo ustvarjal, ampak tudi razstavljal in objavljal v letih, ki jih danes običajno označujejo kot "svinčena", vendar oblast nanje ni reagirala.

To po Menašejevem prepričanju dokazuje, da slovenska in takrat tudi jugoslovanska oblast likovne umetnosti nikoli ni resnično razumela in da jo je zato najraje ignorirala - odnos, ki se po Menašejevem mnenju vse do danes ni spremenil, vsaj v primeru provokacij pa je umetnikom koristil vsaj toliko, kolikor jim je v drugih primerih škodoval.