Uroš Perić: Nor sem na glasbo, pijačo in seks

Uroš Perić je izjemen glasbenik, pianist, avtor, vokalist in interpret Raya Charlesa. Svojo glasbeno dušo je potešil ob igranju jazza, bluesa, gospela in countryja. Karizma, ki jo izraža na odru, je prisotna tudi na intervjuju: "Trudim se, da na stvari gledam pozitivno, čeprav je v glasbenem poslu tudi precej negativnih stvari." V pogovoru nam je opisal začetke uspešne kariere, razkril je trenutek, ko je odkril glasbo Raya Charlesa. V Evropi in Ameriki, kjer nastopa ob boku največjih glasbenikov, so ga vzeli za svojega. Zaradi poznanstva in sodelovanja z nekdanjimi člani Rayevega orkestra smo izvedeli nekaj podrobnosti o življenju glasbenega velikana, ki jih velika večina ne pozna.

Na spletni strani imate zapisano, da je Uroš Perić - Perry belec z glasom črnskega jazz pevca. Gre za redkost v slovenskem prostoru, pa vendar je imela za vašo glasbo več posluha tujina … Za belca s črnskim glasom so me označili kritiki, vzdevka si nisem nadel sam. Ko sem začel z glasbeno kariero, so mi vsi rekli, da je dobro, če si najprej najdeš potrditev v tujini, zatem pa te spozna še občinstvo v Sloveniji. Pri meni ni bilo nič drugače, na to so me pripravili.

Najprej so vas povabili v Srbijo, kjer ste nastopil z Big Band orkestrom … S takratnim menedžerjem sva naredila demo posnetke, ki sva jih pridno pošiljala naokrog. Prvi se je javil Big Band RTV Srbije, s katerim smo že naslednji mesec odigrali nekaj koncertov na prizoriščih velikosti Cankarjevega doma. To je bilo zame nekaj novega, veličastnega. Nastopom po Srbiji je sledilo povabilo na prestižni jazzovski festival v švicarski Montreux. S seboj sem v znak zahvale povabil tudi Big Band RTV Srbija. Od takrat naprej je šla moja glasbena kariera samo še navzgor.

Po Srbiji so se zvrstili nastopi v Švici, na Hrvaškem, v Tuniziji, pot pa vas je zanesla tudi v New Orleans, rojstno mesto bluesa … Prav zdaj sem se drugič vrnil iz New Orleansa. Ob prvem obisku se mi je zdelo, kot da lebdim. Vsi bari, če izvzamemo javne hiše, so posvečeni jazz glasbi, natančneje vsem zvrstem jazz glasbe. Nekje se preigrava bebop, spet drugje dixieland. Prvič sem bil povabljen na tamkajšnji festival, ob petih popoldan sem nastopal na znameniti ulici Bass Street. Takrat je bilo to zame nekaj nepredstavljivega. V naslednjih letih sem še kar nekajkrat obiskal Ameriko, nastopal sem v Atlanti, Las Vegasu … Evforija se je polegla, treme ni več, skoraj vsako noč sem ob spremljavi izjemnih glasbenikov nastopal po različnih barih. Počutil sem se kot doma.

Kako vas je sprejela velika Amerika? Moram se pohvaliti, čeprav to ni v moji navadi, da sem bil vedno deležen toplega sprejema. V Ameriki ne moreš pozirati. Če znaš, znaš, če ne znaš, ne znaš. Naletel sem na primere številnih evropskih glasbenikov, ki so začeli z nastopom, občinstvo pa jih je izžvižgalo že po nekaj taktih. Tam ne moreš simulirati bluesa, saj je to njihova glasba. Mene so na srečo takoj sprejeli. V Atlanti se mi je celo zgodilo, da je neki temnopolti možakar začel jokati, pozneje pa me je vprašal: "Si prepričan, da v tebi ni nič črnskega? Belec ne more čutiti te glasbe tako globoko, kot jo čutiš ti."

Ko so vrstniki plesali na disco in house, ste vi poslušali jazz in blues. V enem od intervjujev ste celo rekli, da ste rojeni v napačnem času … Glasba, ki jo izvajam, je bila takrat popularna glasba. Danes je popularna glasba nekaj povsem drugega, jazz in blues sta namenjena le še sladokuscem. Ko pogledam kakšen črno-bel film, ki je prežet s to glasbo, se mi zazdi, da spadam v tisti čas, bolje bi se počutil, bolj razživel. Ko sem se kot najstnik oblačil za diskoteko, me je vedno spremljala glasba Nata Kinga Cola.

Se mogoče spomnite trenutka, ko ste prvič slišali Raya Charlesa? Vem, da še nisem znal angleško, star sem bil kakšnih 12 let. CD-predvajalnika še nisem imel, tako da sem hodil k sosedi, ki mi je glasbo presnemavala na kasete. Ruralni ameriški blues sem sicer poslušal in začutil že prej, najbolj pa me je prepričal Ray.

Vas je očaral zvok, način igranja, prepoznaven glas ali skupek naštetega? Verjetno skupek naštetega. Sem romantik, Ray pa je veliko skladb igral zelo počasi. Sicer ni napisal veliko pesmi, vendar pa je skladbo, ki jo je vzel, razdelil na atome, vsaki sekundi je dodal nek "feeling". To sem začutil tudi jaz. Ray sam sebe ni imel za velikega pevca, ampak stilista. Velikokrat je bil tudi "fovš", vendar je bil "fovš" z občutkom.

Kopirali ste njegov način igranja, nikoli pa niste oponašali njegovega glasu. Kdaj se je potemtakem pojavil značilni hripavi, kar malce črnski glas? Večinoma sem poslušal črnce, tako vokaliste kot inštrumentaliste. Igralci bluesa so imeli vedno hripave glasove, kar je bila posledica alkohola in cigaret. Ne morem reči, da sem kopiral Rayev stil igranja, sem pa preposlušal ogromno njegove glasbe. Nekateri uveljavljeni pianisti mi pravijo, da je moj stil bolj podoben Jimu Harrisu, lahko pa tudi poudarim, da je Ray kopiral stil Nata Kinga Cola. Kar zadeva vokal; še Rayev orkester mi je rekel, da imam izjemno podoben glas Rayevemu, najbolj od vseh oponaševalcev. Kdaj se je pojavil moj značilni glas ne vem.

Vas moti, da vas Slovenci poznajo predvsem kot izvrstnega interpreta Raya Charlesa, vaše avtorstvo pa je nekako v ozadju? Moji avtorski komadi se veliko bolj vrtijo v Nemčiji, prepoznajo jih na Hrvaškem, v Ameriki dobivam celo stoječe ovacije. Ne gre za krivdo slovenskega naroda, odgovornost je na plečih glasbenih urednikov, ki določene glasbe na radijih ne predvajajo, del krivde pa je tudi moje, saj pišem in pojem v angleščini. Moram priznati, da zadnje čase na svoje koncerte uvrščam vsaj štiri avtorske skladbe, tudi stvari, ki jih Ray ni delal. Primerjava z genijem glasbe mi je sicer vedno laskala. Ernie Watts, eden največjih saksofonistov na svetu, ter številni drugi priznani glasbeniki v meni ne vidijo Raya, ampak nekoga, ki ima podoben občutek za blues, vokalno pa se najbolj primerja z Rayem. Danes je težko biti povsem originalen, glasba mora imeti neke temelje, na katerih zgradiš svojo končno podobo.

Kaj trenutno zaposluje vaš glasbeni vsakdan, kaj se vam obeta v bližnji prihodnosti? Ravnokar sem prišel s turneje po Ameriki in kar precej časa sem potreboval, da sem prišel povsem k sebi. S svojo založbo ZKP trenutno snemamo nov projekt z godalnim orkestrom, v naslednjem tednu bo v Nemčiji izšel moj novi album This and that, zraven pa snemam še duet z Majo Keuc. Singel naj bi izšel poleti, zanj pa bomo posneli tudi videospot.

Kdo pa je Uroš Perić v zasebnem življenju? Rad se družim, grem na kak koncert, izjemno rad kuham, obožujem angleški humor in angleške kriminalke. Rad se cartam (smeh).

Ste se kot mojster klavirja hitro naučili zaigrati na prave tipke tudi pri predstavnicah nežnejšega spola? Gre za dolgoletne izkušnje, to so druge stvari, o katerih bom mogoče nekega dne napisal knjigo, nima pa veliko zveze s klavirjem (smeh).

Priznane glasbenike pregovorno spremljajo tudi droge in seks. Ste bili kdaj nagnjeni k pretiravanju ali se je meja postavila sama po sebi? Še preden sem se začel ukvarjati z glasbo, sem bil nor na pijačo in seks, po njih sem redno segal, droge pa se nikoli nisem niti dotaknil. To pa iz dveh razlogov; nisem imel takšne družbe, vedno pa sem imel tudi strahospoštovanje do droge.

Nekdanja Rayeva ljubica je na vašem koncertu po treh pesmih izgubila zavest, njegova hčerka Sheila je ob poslušanju vaše glasbe dobila občutek, da njen oče še vedno živi. Gre za izjemne komplimente vaši interpretaciji … Te stvari mi pomenijo ogromno. Če se zgodijo na začetku kariere, te besede ponesejo, povečajo ti željo, da greš naprej. Ne glede na to, koliko komplimentov bom dobil v življenju, bom ostal skromen, vsakega posebej bom sprejel za edinstvenega in posebnega.

Med koncertom za klavirjem imate na prvi pogled geste dokaj podobne Rayevim, pa vendar gre za edini način komuniciranja z bendom … Res je. Med igranjem ne morem dirigirati, saj imam roke na klavirju. Pri glasbi sem perfekcionist in če želim, da se skladba "zategne", gre malce nazaj, to pokažem s svojimi gestami, ponavadi dvignem roko. Levo in desno se premikam z nameni, da se vidijo "beati", isto prikazujem tudi z nogo. Podobno počne ogromno glasbenikov, saj je to edini način komunikacije s skupino. Člani moje skupine, mojega orkestra me poznajo do obisti, jasen jim je vsak moj gib. Preostali glasbeniki opazijo pomen gibanja že na prvi vaji.

Kdo pa je Uroš Perić v zasebnem življenju? Rad se družim, grem na kak koncert, izjemno rad kuham, obožujem angleški humor in angleške kriminalke. Rad se cartam (smeh).

Ste se kot mojster klavirja hitro naučili zaigrati na prave tipke tudi pri predstavnicah nežnejšega spola? Gre za dolgoletne izkušnje, to so druge stvari, o katerih bom mogoče nekega dne napisal knjigo, nima pa veliko zveze s klavirjem (smeh).

Priznane glasbenike pregovorno spremljajo tudi droge in seks. Ste bili kdaj nagnjeni k pretiravanju ali se je meja postavila sama po sebi? Še preden sem se začel ukvarjati z glasbo, sem bil nor na pijačo in seks, po njih sem redno segal, droge pa se nikoli nisem niti dotaknil. To pa iz dveh razlogov; nisem imel takšne družbe, vedno pa sem imel tudi strahospoštovanje do droge.

Nekdanja Rayeva ljubica je na vašem koncertu po treh pesmih izgubila zavest, njegova hčerka Sheila je ob poslušanju vaše glasbe dobila občutek, da njen oče še vedno živi. Gre za izjemne komplimente vaši interpretaciji … Te stvari mi pomenijo ogromno. Če se zgodijo na začetku kariere, te besede ponesejo, povečajo ti željo, da greš naprej. Ne glede na to, koliko komplimentov bom dobil v življenju, bom ostal skromen, vsakega posebej bom sprejel za edinstvenega in posebnega.

Med koncertom za klavirjem imate na prvi pogled geste dokaj podobne Rayevim, pa vendar gre za edini način komuniciranja z bendom … Res je. Med igranjem ne morem dirigirati, saj imam roke na klavirju. Pri glasbi sem perfekcionist in če želim, da se skladba "zategne", gre malce nazaj, to pokažem s svojimi gestami, ponavadi dvignem roko. Levo in desno se premikam z nameni, da se vidijo "beati", isto prikazujem tudi z nogo. Podobno počne ogromno glasbenikov, saj je to edini način komunikacije s skupino. Člani moje skupine, mojega orkestra me poznajo do obisti, jasen jim je vsak moj gib. Preostali glasbeniki opazijo pomen gibanja že na prvi vaji.