Uroš Kuzman – matematik v kolesju stand up komedije

Matematikov nismo vajeni ravno zgovornih, kaj šele zabavnih, vi pa na nastopih dvomljivce brž prepričate s svojim intelektualnim humorjem. Kako se je doktorski študent matematike znašel v stand up komediji? Humor mi je bil vedno blizu. Po naravi sem izredno družaben človek, ki (se) rad zabava (z) dobro družbo. Potrebno "brco" na oder sem dobil prek delavnic akademije Panč, kjer sem svoje prve korake naredil pod mentorstvom Andreja Težaka in Tina Vodopivca.

Je stand up komedija protiutež vašemu resnemu delu mladega raziskovalca na ljubljanski fakulteti za matematiko? Malce pa res. Čeprav tudi v matematiki in predvsem v učenju uživam.

Katera "fora" pri poslušalstvu najbolj vžge? To vprašanje nima enoličnega odgovora. So šale, ki izzovejo krohot, a še zdaleč niso tako duhovite kot nekatere, ki se jim smejimo šele na poti domov. Včasih te odziv občinstva na nek kos besedila preseneti, včasih razočara. Komedija je ena izmed najbolj subjektivnih zvrsti umetnosti. Velja pa, da več kot prineseš s seboj, več lahko daš poslušalcem.

Kakšno občinstvo je najtežje nasmejati in kako se lotite zadrege, ko v dvorani ostane smrtna tišina ob predvidenih salvah smeha? Najlepši so nastopi v mladinskih centrih, kulturnih domovih oziroma na dogodkih, kjer so se ljudje prišli sprostit in uživat v predstavi ter so vseskozi pri stvari. Stand up komedija se pogosteje kot druge gledališke zvrsti znajde v težkih pogojih – v kavarnah, kjer niti ozvočenju ne uspe preglasiti avtomata za kavo in kjer kakšen lokalni "vicmaher" preprosto ne more preboleti, da se ljudje nasmejijo tudi komu drugemu, in zato vseskozi moti tvoj nastop. Je pa res, da ti svoboda žanra omogoča, da vse te motnje in nelagodne trenutke opaziš in uporabiš v svoj prid. Kadar ti uspe, to ceni tudi občinstvo. Takrat te prevzame občutek, kot bi ti na skupinski vadbi aerobike uspelo osvojiti srce vaditeljice.

Kdo je po vašem mnenju slovenski stand up komedijant številka ena? Slovenski stand up je mlad, zato bom odgovoril med vrsticami. V primerjavi z drugimi zvrstmi pri nas ni komika, ki bi bil na sceni več desetletij in bi lahko občudovali njegov opus. Vseeno menim, da gre preredko zahvala fantom, ki so sceno pririnili do točke, v kateri je zdaj. Stand up je postal več kot povezovanje rock koncertov in študentskih žurov. Imamo večere novega materiala, mednarodne šove po vsej Sloveniji, svoj festival … Žanr se že vključuje v gledališke abonmaje, ne nazadnje pa se je v zadnjih letih nanj uspešno pripojil tudi medijski svet. Faza rojevanja je torej končana, na vrsti je čas zorenja. Na lastni koži sem občutil, kako hitro lahko dobiš zelo veliko priložnosti, če si le zadosti marljiv. Ne pride pa nič samo po sebi. Tudi najboljši ugotovi, da ni mogoče nastopati na playback. Mislim, da ima marsikdo veliko potenciala, bomo pa videli, kdo bo prilezel najdlje.

Ali z odrsko kilometrino narašča vaša samokritičnost? Definitivno! Za razliko od prvih nastopov, kjer je bil cilj preprost – čim večkrat nasmejati občinstvo –, se zdaj bistveno bolj obremenjujem s tem, kaj govorim in kaj s tem sporočam. To je pristop, ki ga izbereš ali pa ne. Na odru ne stojim v vlogi Hamleta, moj nastop je moje zrcalo. Pomemben mi je vtis, ki ga pustim. Včasih sem zato preveč zategnjen, kar ni zdravo, a občasno zna občinstvo ali vsaj pozoren posameznik to še posebej nagraditi. Takrat se počutiš potešenega.

Izkušnje na odru že vrsto let nabirate kot drugi tenor Šaleškega študentskega okteta. Kakšna razlika je na odru stati sam in zabavati nejeverne Tomaže ali biti del pevske zasedbe, za katero poslušalci vedo, kaj pričakovati? Tudi z oktetom se trudimo poslušalce vedno znova presenečati. Zasedba je še vedno izvrstno platno za uresničitev norih idej, ki so v srcih ostale iz srednješolskih klopi. Hkrati predstavlja družabno komponento, ki se ji ne bi hotel odpovedati. Prav povezovanje naših koncertov me je odpeljalo v stand up. Moram pa priznati, da je biti na odru sam precej težje. Ni počitka, ni razbremenitve, stotine oči te pričakuje. Z oktetom smo v večini primerov prepričali že s petjem. Nekaj duhovičenja je bilo le še pika na i. Deset fantov na odru lahko ponudi tudi drugačno paleto čustev. Ob petju se včasih kar naježi koža.

Na avtorski zgoščenki Greva pod objem gora smo vas spoznali kot izvirnega kovača rim, kitarista in kantavtorja, ki s svojimi skladbami stopa ob bok zimzelenim planinskim uspešnicam, kot sta Gorska roža in Siva pot. Navdih za zgoščenko je bila osebna zaljubljenost v gore, kajne? Res je! Planinstvo je bilo tema, o kateri se mi je zdelo, da imam kaj povedati. Sploh mladim, ki so vanj vpeti in so gore doživljali skupaj z menoj. Nasploh je glasba eno od področij, v katerem bi si želel biti boljši, a to nekako zahteva neko drugačno osebno disciplino, kot sem je vajen. Se pa vedno rad družim z dobrimi glasbeniki. Rezultat tega je tudi zgoščenka.

Prav kmalu vas v življenju čaka tudi povsem nova vloga. Ali kot bodoči očka ugotavljate, da je tudi šola za starše lahko zakladnica idej za vaš nastop? Bliža se čas, zato stvar postaja vse resnejša. Včasih sem se čudil, ampak zdaj vem, zakaj otrokom rišemo prispodobe v obliki štorklje. Ko bo stvar uspešno skozi, pa verjamem, da bom kakšno spustil tudi na ta račun.

Planinstvo, glasba, matematika, stand up komedija in kmalu še očetovstvo. Česa bi se še lotili, če bi imel dan 48 ur? Vsega dvojno. Edino otroka ne! Za začetek bo dovolj eden.