Nedelja, 7. 7. 2013, 13.16
9 let, 2 meseca
Televizija – uničilo nas bo to, kar ljubimo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
Kustosinja skupinske mednarodne razstave Zabavaj me Alenka Gregorič se je obravnave televizije lotila skozi perspektivo medija kot orodja komodifikacije. Sredstva v rokah potrošniške ideologije, ki tisti "nekaj več" obljublja po eni strani s presežkom, po drugi strani pa ravno z redukcijo. Torej kot medija, ki ponuja odmik od realnosti, ponuja možnosti, da se ne staramo, da zadovoljimo svoje želje, ki jih med drugim tudi oblikuje ter (so)ustvarja aspiracije in hrepenenja ter ponuja odgovore in rešitve. Resničnost oži, dojemanje in doživljanje pa reducira na ravni zamejenih informacij kot tudi dirigirane naracije, zazrte v sprostitveno perspektivo.
Televizija je v kontekstu razstave predstavljena kot subjekt, ki je s posameznikom v nevarnem razmerju. Ustvarja privid okna v svet, v katerem pa so informacije odmerjene, selekcionirane, nadzorovane in oblikovane, ter hkrati predstavlja poligon za odmik od tega istega sveta, o katerem naj bi govorila, ga predstavljala in spremljala. Deluje skozi principe identifikacije in deidentifikacije, potrjuje ključna vprašanja in poteze sodobnega bivanja, ki bi lahko proizvajala kritični premislek, ter ponuja svet, kjer se lahko sprostimo, odmislimo težave ter se prepustimo komodificirani "prijetnosti". To so izhodišča, ki jih skozi postavitev predstavlja kustosinja razstave, katere teze izhajajo iz knjige Amusing Ourselves to Death avtorja Neila Postmana iz leta 1985, kjer pravi, da je imel prav Huxley, ne Orwell.
Uničilo nas bo to, kar ljubimo, pravi Huxley, in ne to, kar sovražimo, kot trdi Orwell. V nasprotju z Orwellovim velikim bratom Huxley razmišlja, da nas preobilje informacij pasivizira. Medtem ko se prvi boji tistih, ki nas bodo informacij prikrajšali, kot zapiše Gregoričeva, se Huxley boji tistih, ki nam bodo omogočili njihovo preobilje. Postman poudarja, da nas tehnologija ne ovira, temveč zajezuje v svojem tesnem objemu, svoje sledi pa pušča tako na ravni racionalnega, čutnega, doživljajskega ter telesnega.
Huxleyjeve napovedi kustosinja prevaja v sočasni kontekst in poudarja, da se danes izgubljamo v morju televizijskih reklam, serij in oddaj. Resnica in resničnost se tako izgubljata v breznu irelevantnost. Postajamo sužnji medija, ki nam narekuje, koliko informacij, katere informacije in kako jih bomo slišali. Daje nam občutek, da veliko vemo, pri čemer pa lahko spoznamo, da vemo zelo malo. Kot to na primer ponazarja v razstavo vključeno delo Mihe Šturklja z naslovom Černobil. Gre za serijo olj na platnu, na katerih se kaže vedno enaka podoba. Ta, ki je skozi medijske prikaze postala tudi del kolektivnega spomina o černobilski jedrski nesreči. Umetnik je s ponavljajočo se in vseprisotno vizualno informacijo, ki predstavlja dogodek iz 80. let prejšnjega stoletja, dobesedno in metaforično pokazal enosmernost medijskega prikazovanja. V primeru černobilske nesreče se namreč kaže vedno ista podoba, slika z iste perspektive, ki pa odpira ravno vprašanje, kako zoženo poteka medijska naracija.
Videobesedilu sledi že omenjeno Štrukljevo delo, temu pa Povezani CNN umetnika Omarja Fasta iz leta 2002. Avtor je nabral ogromno količino materiala iz CNN-a, tega pa iz posameznih besed napovedovalcev in napovedovalk sestavil v svoj scenarij. V njem televizija nagovarja gledalca, najprej ga povabi v svojo interakcijo, odnos, začneta se spoznavati, nato ga vse bolj kritizira in je z njim nezadovoljna, nato se mu začne opravičevati … Pred našimi očmi se odvija ljubezenska drama, nevarno razmerje, v katerega sta zapletena medij in gledalec, zelo osebno in lahko uničujoče.
O odmerjenem pogledu na svet, ki nam ga kroji množično občilo, humorno govori tudi veliki daljinski upravljavec Vadima Fiškina Izgubljeno in najdeno (2013). Na njem si lahko s pritiskom gumba izbirate pogled in doživljanje, pa naj gre za revolucijo, naravo, človeka … Vse to pa lahko upravljate tudi še s pritiskom na druge ukaze, kot na primer na tipko izbris. Fiškin tako v svojem delu premešča v roke gledalca možnost upravljanja z dojemanjem sveta, to, kar počne sicer orodje konstrukcije realnosti.
Videokolaž Global Groove iz leta 1973, v katerem se prepletajo elementi popularne kulture, politične in umetniške osebnosti, torej različne ravni resničnosti, ustvarja "videokrajino jutrišnjega dne, ko boste lahko preklopili na katerokoli postajo na svetu, vodnik po televizijskih programih pa bo debel kot manhattanski imenik", je zapisal Nam June Paik, v sodelovanju z Johnom Godfreyjem.
Sledijo povečane zbrane fotografije šolarjev iz osrednje Srbije, kjer je bila v času Jugoslavije navada, da so otroke ob koncu šole upodobili pred zemljevidom federacije, uokvirili pa z različnimi ohišji televizijskih sprejemnikov, ki so se v tistem času pojavljali na trgu. Ivan Petrović te fotografije upodobljencev zbira od leta 2004, za postavitev pa jih skenira in poveča. Z njimi problematizira prispodobe televizije kot okna v svet ter parafrazira premiso, da obstajaš, če si viden. Pojavnost v medijih pa kot gesto družbenega priznanja, je še delo na skupinskem vodstvu po razstavi pospremila kustosinja Alenka Gregorič.
Bill Viola je predstavljen z videodokumentom Obratna televizije – portreti gledalcev (1984). Na bostonski televiziji se je umetnik dogovoril, da so predvajali njegove posnetke 44 ljudi, ki so samo stremeli v kamero, nepremično, kot da gledajo v ekran. Petkrat na dan so 14 dni na ameriški televiziji predvajali po 30 sekund tega stremljenja. Brez pojasnila, brez razlage, nato se je program nadaljeval. Med gledalci in gledanim se je tako vzpostavila "vzajemnost", sestop iz pričakovanega. Kdo je bil tisti, ki je gledal, in kdo je tisti, ki je gledan? Gledalec se je tako znašel prek ekranom, ki ga je gledal, v spremljanju toka oddajanja programa pa se je vzpostavil šum, ki je prekinil ustaljeni tok režima gledanja.
Aleksandra Domanović je v delu 19.30 soočila dve kolektivni izkušnji. Uvodne špice iz različnih državah nekdanje Jugoslavije. Poročila, ki jih je mogoče brati tudi kot polje za zamišljanje skupnosti, nacije. Kot tiste izkušnje, kjer se ne samo oblikujejo predstave o svetu in odmerjajo informacije o njem, temveč predvsem kot mehanizem, v katerem se vrši identificiranje z nacionalnimi in državnimi identitetami. To pa je soočila s kolektivnim dogodkom rejv partijev, ki so v času 90. let prejšnjega stoletja, zaznamovanih z krepitvijo nacionalnih ideologij, delovali onkraj nacionalizmov, transgeneracijsko, in tako posameznike v skupnost povezovali skozi druge parametre.
Zabavno in kritično je delo Ukrasti lepoto (2007) avtorja Guya Bena Nerja, v katerem komentira fenomen soap oper in globaliziranega načina oblikovanja svojih življenj in prostorov, kar ponazarja skozi princip ikeaziacije. Za kaj gre? Ben Ner je s svojo družino v trgovinah Ikee po Evropi snemal limonado. Scenarij je, scenografija tudi, to ponujajo v svojem obratovalnem času Ikeine trgovine. Statisti ali pa motilci predvidenega scenarija so kupci, ki ob svojem ogledovanju pohištva in dodatkov za dom vstopajo v kadre družinske drame. Akcija ni napovedana, snemanje poteka brez dovoljen, vse dokler jih pri tem ne prekinejo zaposleni v trgovini.
Fenomena Evrovizije v kontekstu politične bitke, njene zgodovine, tako družbene kot tehnološke, se je lotila Dubravka Sekulić v delu Evrovizija (2012).
Razstava bo na ogled do 22. septembra.
