Stanka Hrastelj: Roman je življenjepis očetove bolezni

Rokopis romana Igranje je bil proglašen za najboljši roman za odrasle, svoj pohod na knjižne police po Sloveniji pa bo začel že marca letos. Šestintridesetletna Krčanka je do zdaj objavila dve pesniški zbirki, se ovenčala s številnimi nagradami za poezijo, a mediji smo jo bolj kot ne odkrili šele zdaj. Prepričana je, da ima svoj delež pri tem tudi visoka denarna nagrada. 12 tisočakov.

Nagrada modra ptica, ki jo je z letošnjim letom začela podeljevati Mladinska knjiga in je letos namenjena najboljšemu romanu za odrasle, vam je prinesla izid nagrajenega romana Igranje in 12 tisoč evrov "težko" finančno injekcijo. Kaj omenjena literarna nagrada, poleg naštetega, še prinaša?

Vse odmevnejše literarne nagrade, kot so kresnik, Prešernova, Stritarjeva, Jenkova nagrada in podobne, so poleg materialne plati pomembne zato, ker izpostavijo ime avtorja, njegovo delo ali oboje, kar se posledično odraža tudi v obliki povabil na festivale v tujino. Če postaneš del literarnega življenja, še posebej če je to na mednarodni ravni, dobiš možnost bližnjega srečanja z avtorji, ki pišejo s popolnoma drugačnimi izhodišči in prinašajo nekaj novega. To srečevanje z drugimi teksti, okolji in poetikami se mi zdi izredno pomembno za avtorjev nadaljnji razvoj. S tem ogromno pridobiš, pomaga ti, da izboljšaš lastno delo. Lažje si zagotoviš štipendije, nastope in s tem tudi honorarje. Navsezadnje tako lažje pridobiš status samostojnega kulturnega ustvarjalca in se tako lahko posvečaš izključno ustvarjanju. Dvomim, da bi mi poleg redne službe zneslo ustvarjati enako poglobljeno.

Roman Igranje je vaš prozni prvenec, vaš prvi prehod iz poezije v prozo. Lahko v prihodnje pričakujemo še več takšnih prehodov?

V koži pesnice se zelo dobro počutim, zato ta prehod ni bil načrtovan. Zgodil se je povsem spontano. Zadnje čase so moje pesmi postajale vse bolj in bolj podobne prozi. Sam način in metode pisanja so bile tudi pri pisanju romana Igranje podobne pisanju poezije, kar pomeni, da sem ogromno časa vlagala v zven vsakega stavka, v kombinacijo in menjavo besed. Veliko je bilo črtanja odvečnega "mesa". Pri poeziji sem se namreč dolga leta trudila, da zreduciram odvečne besede, kar pa za prozo ni nujno dobrodošlo. Roman je vseeno zbit, glede dolžina pa je dokaj kratek, obsega šest avtorskih pol in pol. Se pravi, da bo med tanjšimi romani.

Običajno gredo besedila pred objavo še skozi uredniško sito. Kakšni popravki se obetajo?

Tega privilegija žal nimam, ker za uredniške pripombe in spreminjanje romana preprosto ni časa. Tekst je že v lekturi, saj bo roman izšel že čez dva meseca.

Ob prejemu nagrade ste dejali, da vam je bolj kot vsebina romana pomemben vzgib, zaradi katerega ste roman sploh začeli pisati. Lahko to pojasnite?

Roman je neke vrste življenjepis očetove bolezni. Oče je bolehal za paranoidno obliko shizofrenije, ki je izbruhnila, ko sem bila v najbolj občutljivih, pubertetniških letih, natančneje v 3. letniku srednje šole. Z očetom sva bila že od otroštva zelo tesno povezana, vedno mi je bil za zgled. Kar naenkrat sem zaradi te bolezni zgubila velikega, močnega, ponosnega očeta, ki se je čez noč spremenil v nekoga, ki mi ni pustil iti v šolo, saj se je bal, da bi me tam ubili, namesto pogovora sva si sporočila pisala na lističe, saj je bil prepričan, da so povsod po stanovanju nameščeni mikrofoni in da nam prisluškujejo. Tako je bilo v najbolj ekstremnih primerih. Ves čas pa je na vsakem koraku prepoznaval zarote. Bal se je, in mi domači z njim, da strahu nekega dne ne bo mogel več obvladovati in da bo naredil samomor. Vsi v družini smo se trudili, da bi mu bili v oporo, kolikor bi se le dalo, če ne drugače, vsaj s fizično bližino. Z očetom sva se imela zelo rada in nemogoče bi bilo, da me ti dogodki ne bi zaznamovali. Ta zaznamovanost je bila tudi vzgib za mojo drugo pesniško zbirko z naslovom Gospod, nekaj imamo za vas. Tam sem prvič spregovorila omenjeni tematiki.

Kako je vaš oče gledal na to, da pišete o njem in povezavi s shizofrenijo?

Nisem prepričana, če je vedel ali ne. Knjigo je seveda imel v rokah, ampak ne morem zagotovo reči, da jo je tudi bral. Čeprav me je družina pri mojem delu podpirala, pa niso prav pogosto brali mojih besedil, niti niso hodili na moje nastope. Imajo drugačne interese in literatura jih ni nikoli pritegnila v podobni meri kot mene. Ko je oče zbolel, ni zmogel dovolj koncentracije za branje. Prebiral je lahko kvečjemu zelo kratke časopisne članke, več ni zmogel. Tudi zato sem predvidevala, da mojih pesmi ne bo bral. Kljub temu sem se znašla pred velikim izzivom – naj pišem o očetovi bolezni ali ne. Urednik Študentske založbe Aleš Šteger mi je svetoval, naj o tem pišem, nato pa razmislim, ali bom besedilo objavila ali ne.

V romanu Igranje se lotevate zgodbe o dekletu, ki izgubi službo in se nato sooči z izbruhom shizofrenije … Gre za kombinacijo fikcije, povezane z osebnimi izkušnjami?

Gre predvsem za mojo izkušnjo. Kot glavnega junaka sem uporabila ženski lik, Marinko. Pisala sem v prvi osebi, ker sem pač sama ženska in mi je tako lažje. Vnesla sem tudi nekaj kontrastov, s čimer sem želela dodatno poudariti tragiko. Banalen začetek in temu nasproten konec. Roman začnem s povsem vsakdanjo banalno moževo opazko ženi, češ da se je zredila, in ga končam z Marinkinim pristankom v psihiatrični ustanovi.

Ste del besedila že kje objavili?

Za zdaj je bilo objavljeno le eno poglavje, in sicer v lanskoletnem zborniku festivala Vilenica, kjer sem bila gostja in sem prvič javno nastopila s proznim tekstom. Kot prozaistka pa sem bila popolnoma zmedena in negotova. Dolga leta sem pisala le poezijo in izoblikovala sem si občutek, kaj je dobro in kaj ne, v prozi je bilo zame vse novo.

Kje vidite glavne razlike med ustvarjanjem poezije in proze? Je za prozo potrebno več premisleka, načrtovanja, medtem ko poezija teče sama od sebe?

Razlike med poezijo in prozo se vedno bolj brišejo. Poezija je bila nekoč ujeta v stroge formalne oblike s predpisano rimo in ritmom, pa tudi roman je bil včasih nekaj popolnoma drugega, prav tako je moral ustrezati določenim merilom. Danes so pravila bolj odprta, razlike so manjše in kdaj se celo zgodi, da bralec ni prepričan, ali prebira poezijo ali prozo. Včasih mu lahko da odgovor kvečjemu avtor. Sama sem pri pisanju romana in poezije uporabljala enak pristop, roman pisala podobno kot poezijo, postopek ni bil bistveno drugačen. Pri tem sem ugotovila, da mi je celo lažje pisati prozo. Pri tej se lahko odločiš, o čem boš pisal, zastaviš osnovni okvir in pišeš. Pri poeziji pa poleg talenta in odločitve za pisanje potrebujem božjo iskro. Če ta ne preskoči, je, kot bi hotela pesem izsiliti …