Spomenik revolucije

Leta 1961 je Izvršni svet Ljudske skupščine Republike Slovenije sprejel odlok o postavitvi spomenika revolucije. Ob 20. obletnici zmage nad fašizmom, leta 1965 se je oblikoval odbor, ki naj bi pripravil natečajno in idejno formalno gradivo za umetnike. Spomenik je svoj prostor dobil na Trgu republike, ki ga je mojstrsko, na mestu starega uršulinskega vrta, uredil arhitekt Edo Ravnikar. V spomin na borbo je tedanja oblast želela dopolniti ureditev samega trga, v katerem so že bile; stavba Vinka Glanza, današnji parlament, Ravnikarjeva veleblagovnica, trikotno prirezani stolpnici, ki sta kot velik slavolok nad veliko zborno ploščadjo, kjer je danes parkirišče. Natečaj je bil razpisan leta 1961, komisija, katero so po večini sestavljali stari borci in heroji pa je sprejela in izbrala Tršarjevo delo, ki ga je kipar šifriral Forum.

Največji bronasti kip v Jugoslaviji

Na natečaj je iz celotne Jugoslavije prispelo 39 natečajnih predlogov. Komisija je tedaj v Moderni galeriji razstavila vse predloge, kjer niso podelili prve nagrade, so pa prvo, torej drugo nagrado podelili Dragu Tršarju in arhitektu Bracu Mušiču. Osnutek, ki sta ga predložila natečajni komisiji je le-ta opisala, da kip v likovnem pogledu simboliziral maso v gibanju, je izrazito tridimenzionalen in v arhitekturnem pogledu dopolnjuje Ravnikarjev kompleks. Spomenik sta Tršar in Mušič zasnovala v večjih dimenzijah, kot je bil kasneje izpeljan. Mušič je za spomenik načrtoval veliko dvignjeno ploščad, ki bi bila kot podstavek Tršarjevemu kipu. Spomenik pa naj bi krasila tudi vodna zavesa s fontano, ki naj bi poleg odseva kipa v vodi, povzročala tudi odboj svetlobe v samo kiparsko plastiko in tako še bolj potencirala dinamiko v formi.

Tršar je za spomenik naredil več risanih skic in mavčnih maket, ki so bile v razmerju 1:10 in 1:4. Kipar je z delom začel leta 1964, pri izdelavi pa mu je pomagalo še kakih deset sodelavcev, med njimi tudi kiparjev brat, akademski kipar Dušan Tršar. Spomenik revolucije so modelirali v glini, in za njegov pozitiv porabili 32 ton mavca. Kip je bil sestavljen iz 240 kosov kalupa in bil nato vlit v bron v Zagrebu v tedaj najbolj znani in kvalitetni livarni. Kip zaradi gospodarske krize v državi ni bil realiziran in postavljen ob 20. obletnici zmage. Leta 1974 se je odbor odločil, da kip le postavijo in tako je bilo še istega leta odlitih 170 delov, ki so jih zvarili v štiri večje kose in pripeljali v Ljubljano. Spomenik s težo 19 ton, so ob navzočnosti tedanjega političnega vrha slavnostno odkrili 30. maja 1975.

Drevo življenja, drevo revolucije

Kiparska kompozicija po kiparjevih besedah predstavlja sklop zbiranja, borbe in revolucionarne zmage. Levo stran kipa je kipar uporabil za upodobitev narodovega zatiranja skozi zgodovino, desno stran pa je upor temu zatiranju in prebuditev naroda v revoluciji. Tršarjevo delo prestopa socialistično estetiko in oblikovanje tedanjih povojnih spomenikov, v poenostavljeno abstrahiranje človeške podobe, ki v skupinski portretni plastiki ne upodablja dotičnega posameznika ampak delo kolektivizira v duhu, kot sta ga gojila bratstvo in enotnost. Kip velikih dimenzij sestavljajo geometrične ploskve, vertikale, trikotniki, kjer odsotnost naturalizma nadomešča gledalčeva domišljija, ki v kipu prepoznava revolucionarno družbo, ki z dvignjenimi pestmi zmaguje nad sovražnikom in tako krepi svojo ideologijo.