Solženicinova nagrada pisatelju Borisu Ekimovu

Slovesnost je bila v petek v prostorih Sklada Rusko zarubežje v Moskvi. Žirija je nagrado Ekimovu prisodila za "izostren in boleč opis izgubljenega statusa ruskega podeželja in neuničljivega dostojanstva malega človeka". Obrazložitev je prebrala soproga in sodelavka ruskega nobelovca, Natalija Solženicina. V Solženicinovemu sporočilu udeležencem slovesnosti, pa je pisatelj poudaril, "da je bilo rusko podeželje dolga desetletja pozabljeno", Ekimov pa je v književnost vstopil kot nov opisovalec podeželja. "Vse, o čemer sem pisal, je življenje" Ugledna nagrada je zelo pomembna za pisatelja, ki popisuje današnje življenje v podeželski Rusiji. "Literatura ne nastaja kar tako; to je dolg proces, ki traja. Vse, o čemer sem pisal, je življenje, ničesar ni izmišljeno," je dejal Ekimov. Literatura je po njegovih besedah tekom časa na svojih plečih nosila ne le ohranjanje jezika, temveč tudi zgodovinsko noto.

Ekimov, rojen v vasi Igarka v Krsnojarskem okraju v Sibiriji, se je preživljal kot mezdni delavec, mizar, elektromonter in učitelj. Prejel je že rusko državno nagrado za književnost. Živi v vasi Kalač na Donu v Volgograjskem okraju.

Junaki Ekimovih del so resnične osebnosti, ki jih je srečeval pisatelj. Napisal je vrsto knjig (Jelka za mater, Za toplim kruhom, Noč ozdravitve, Pastirjeva zvezda). Založba Vagrijus je nedavno objavila njegovo knjigo Ni treba jokati, Sklad Rusko zarubežje pa bo kmalu izdal zbirko Ekimovih del.

25.000 dolarjev pisateljem, ki živijo v Rusiji in pišejo v ruščini Nagrado je ustanovil Aleksandar Solženicin in znaša 25.000 dolarjev. Podeljujejo jo pisateljem, ki živijo v Rusiji in pišejo v ruščini, njihova dela pa zaznamuje "visoka umetniška raven in ohranjanje tradicije ruske literature". Nagrado je pred desetimi leti prvi prejel filolog Vladimir Toporov. Med dobitniki so Valentin Rasputin, Konstantin Vorobjev, Evgenij Nosov in Igor Zolotuški.