Smrt fašizmu! Obstajajo tisti, ki si želijo drugačnega sveta

Razstavo Smrt fašizmu!, del slogana, ki ga je tik pred usmrtitvijo izrekel Stjepan Steve Filipović leta 1942, z njim pa javno obsodil Nemce in kolaboracioniste, hrvaški umetnik Nemanja Cvijanović odpira s tremi arhivskimi fotografijami. Te prikazujejo vojake okupatorjeve vojske, ki so jih leta 1945 zajeli pri Reki in tam ustrelili.

Fotografsko pričevanje obdobja krvoločnih nacionalnih politik umetnik postavlja v sodobni kontekst. Izpeljuje vprašanja, povezana s sodobnimi oblikami imperializma in nasilja kapitala, politično ureditvijo sveta in dominacijami nad posamezniki in posameznicami.

O projektu Cvijanović pravi, da gre za "zaznavanje prikritega in očitnega fašizma, ki ga izvajajo interesne skupine korporativnega kapitala, ki se je preoblikoval v globalni imperij". Avtor v razmerju do tega premišljuje o možnosti tovrstnega protifašističnega odpora, in to v času, ko aktivistično gibanje zagovarjajo pacifističen civilni odpor.

Vprašanje odpora mirovnih aktivističnih skupin, njihovih mehanizmov, načinov in kontekstov, avtor izpostavlja tudi z razstavljenimi prestreljenimi tarčami. K sodelovanju je pred časom povabil skupino ljubljanskih aktivistov, ki so se udeležili vodene učne ure streljanja v tarče z odtisnjenimi znaki največjih političnih in ekonomskih svetovnih akterjev. V bran demokracije so aktivisti prevzeli enaka sredstva, ki jih uporablja sistem, ki ga kritizirajo, če pomislimo na to, da na demonstracijah v bran obstoječih družbenih in političnih razmer nasproti državljanom stojijo pripadniki policije ali vojske.

Cvijanović o svoji poziciji tako posameznika kot umetnika pravi, da se vsak dan vse bolj zaveda svoje razredne pripadnosti in okoliščin prekernega življenja. "Četudi sem pretirano povezan z različnimi družbenimi mrežami, nisem dovolj realno-politično organiziran, da bi lahko spremenil družbo. Vendar vem, da to ni nemogoče. Zaskrbljen sem, ko razmišljam o prihodnosti svojih otrok. Maku in Borjanu skušam razložiti, v kakšnem svetu odraščata."

Pri tem se umetnik obrača k misli italijanskega režiserja in prijatelja Marija Martonea iz njegovega filma Vzpon (La saliata), skupinskega omnibusa Vezuvijanci (I Vesuvian) iz leta 1997, ki najbolje opisuje to, kar čuti Cvijanovič: "Obstajajo tisti, ki si želijo drugačnega sveta in ki želijo ta svet izboljšati le malo. Ampak kako izboljšati zlo?"

Na simbolični ravni umetnik na to pokaže z obglavljenjem živali, kot sta orel in lev, ki na grbih zastav nekdanjih ali sodobnih imperialističnih držav še vedno izražajo in ponujajo nacionalne identifikacije z močjo, invazivnostjo, pogumom in podobno.

Nemanja Cvijanović z razstavo Smrt fašizmu zastavlja pomembno vprašanje o tem, "kako se zaščititi pred terorjem in kako preprečiti nove zločine, ko so temeljne institucije družbe, kakršne so država ali združenja oboroženih organizacij, v službi zločincev - mogočnežev, ki upravljajo z globalnim korporativnim kapitalističnim imperijem."