Rudi Bučar: Z najkrajšim vrinjenim stavkom si že v politiki

Le še nekaj dni loči Rudija Bučarja od začetka niza koncertov, na katerih bo mogoče v živo slišati njegov najnovejši album. Za večkrat nagrajenega glasbenika na Slovenski popevki (leta 2009 za skladbo Samo ti, leta 2011 za Naj traja) je to že tretja samostojna studijska plošča, ki konceptualno sledi prvima dvema (Kapot iz leta 2004 in Kambiamnet iz 2007), a hkrati ponuja veliko več avtorskih skladb in veliko bolj dovršene aranžmaje, ki pa so nekakšna logična posledica Rudijevega večnega "piljenja".

"Običajno se zgodi, da, ko izdaš ploščo in poslušaš stvari za nazaj, ugotoviš, da bi nekje lahko še kaj spremenil, kar se tudi da, in na takšen način pesem predstaviš na koncertih," med drugim pojasnjuje v intervjuju. Kako bodo torej zvenele pesmi z novega albuma na prihajajočih koncertih, ne vemo. Se bomo šli pa zagotovo prepričat na lastna ušesa, 24. novembra, ko bo z Istrabendom (natančneje z Janezom Dovčom na harmoniki in Goranom Krmacom na tubi) v okviru prve jesenske izdaje festivala Godibodi Rudi Bučar stal na Odru pod zvezdami v Ljubljani.

Prva stvar, ki najbolj zbode, ko človek vzame v roko vašo novo ploščo Rudi Bučar in Istrabend, je, da nima naslova.

Lahko rečete, da je brez naslova, lahko pa je Rudi Bučar in Istrabend naslov. Sicer sem sprva iskal ime, ki bi bilo nekakšno logično nadaljevanje naslovov mojih prvih dveh plošč Kapot in Kambiament, torej da bi se začelo na k in končalo na t. Ampak nisem našel neke primerne besede, ki bi hkrati lepo zaobjemala tudi vsebino nove plošče. Z naslovom Rudi Bučar in Istrabend sem želel tudi poudariti odlično zasedbo glasbenikov. Zelo sem počaščen, da sem sodeloval z njimi.

Na novem albumu je sedem avtorskih pesmi in pet na novo preoblečenih ljudskih napevov, s katerimi ste se poigravali že na plošči Kambiament iz leta 2007. Zakaj spet odločitev za priredbe in ne za ploščo, ki bi bila v celoti avtorska?

Na to vprašanje težko odgovorim. S tem se tudi pri nastajanju nove plošče nisem ukvarjal. V mislih sem imel bolj to, da bo moja tretja samostojna plošča vsebinski podaljšek prvih dveh. Torej z neko istrsko vsebino in večjim poudarkom na avtorstvu. Če z evolucijskega vidika pogledam celotno zgodbo, vsekakor stremim k avtorstvu. Na prvi plošči je ena avtorska pesem, na drugi tri, na zadnji sedem. Končni cilj je seveda album, ki bo v celoti avtorski, so pa imele prav te ljudske priredbe oziroma predrugačenje ljudskih napevov v sodobne aranžmaje velik vpliv na moj avtorski razvoj.

Torej se boste tega neke vrste ljudskega popa držali naprej?

Absolutno. K temu botruje tudi naslednje. Nek novinar mi je pred časom dejal, da so vse ljudske pesmi, ki izhajajo iz Bele krajine, Prlekije, Prekmurja, Rezije, Gorenjske, doživele nek svoj sloves v tem našem prostoru, medtem ko jih napevi iz Istre še niso. S tem se strinjam, hkrati pa dodajam, da bi morali še bolj delati na tem, da ljudsko istrsko glasbo spopulariziramo. Prav je, da jo odkrivamo in preigravamo na način, kot nekoč, ampak če želimo, da ljudska pesem ostane živa, jo moramo predrugačiti. Na ta način jo lahko ponudimo mlajši generaciji, ki jo bo z veseljem nosila s sabo naprej. Če jo bomo igrali samo tako, kot nekoč, jo bomo namreč igrali samo za generacijo naših starih staršev.

Na novo niste priredili samo ljudskih napevov, temveč tudi nekaj svojih avtorskih že slišanih skladb. Tudi sicer v življenju zelo radi pilite stvari do popolnosti?

Če bi imel možnost piliti še naprej, bi kar pilil. Običajno se zgodi, da, ko izdaš ploščo in poslušaš stvari za nazaj, ugotoviš, da bi nekje lahko še kaj spremenil, kar se tudi da, in na takšen način pesem predstaviš na koncertih. Glede priredb svojih avtorskih skladb je pa tako, da sem se odločal med dvema projektoma – izdajo albuma z naslovom Nit s svojimi skladbami, ki so bile sicer že predvajane na slovenskih radiih in televiziji, a še nikoli izdane. V tem primeru bi šlo za neko zbirko. Delam namreč zelo različne stvari, odvisno od obdobja, v katerem sem. Drugi projekt pa je bil izdaja konceptualne plošče, še posebej v zvokovnem smislu. Za tega sem se na koncu tudi odločil.

Za instrumentalni del je poskrbela zasedba Istrabend. Je to vaš novi ali samo začasni spremljevalni bend?

Na nek način ja. To je bend, ki je spremljevalni na tej zgoščenki in s katerim bom lahko dokončno realiziral svoj novi projekt. Sicer smo začeli sodelovati že dosti prej, z Istrabendom nastopam že slabi dve leti, je pa nova plošča neke vrste prvi zapisani projekt te zasedbe.

Kaj pa je z vašim spremljevalnim bendom The cool vibes?

To je zgodba, ki ni končana, ampak je trenutno v fazi mirovanja.

Nova plošča ima zdaj že za vas kot izvajalca značilni istrski prizvok. In čeprav smo vas slišali v številnih žanrih, se zdi, kot da vam je ta najbolj pisan na kožo. Se strinjate?

Težko rečem. Zaljubljen sem v različne glasbene stile, ki jih tudi v svojem glasbenem izražanju rad preizkušam in med sabo kombiniram. Nabor sega od elektronskih do nekih bolj prvinskih zvokov, kot so igranje na ljudska glasbila. Sem velik ljubitelj zborovske glasbe, ljudske … hkrati sem pa tudi zaprisežen roker. V katero smer bo šel nov projekt, ste širši javnosti nakazali že s skladbo Slon, s katero ste nastopili na letošnjih Melodijah morja in sonca. Nastop so si številni zapomnili po belih majicah z rdečima zvezdama, ki sta jih nosila spremljevalna vokalista. Kdo je dal idejo za to potezo?

Rad bi poudaril, da v tem primeru ni šlo za provokacijo na aktualno politično temo, kot so pisali nekateri mediji, ampak za štos. Tudi pesem Slon, ki govori o neki namišljeni deželi, o kateri vsi sanjamo, ni bila pisana in mišljena kot politična, ampak z najkrajšim vrinjenim stavkom si že v politiki. Je pa idejo, da dva člana oblečeta ti majici z zvezdama, dal moj prijatelj Sašo Dravinec, sicer novinar Primorskih Novic.

Na albumu sta tudi skladbi Še malo z letošnje Slovenske popevke in zmagovalna skladba Slovenske popevke 2011 Naj traja. Zakaj ste zadnjo tako brezkompromisno skrili?

Aranžma pesmi Naj traja se kar precej razlikuje od izvirnika. Gre za eno zelo primerno skladbo za konec plošče. Sporoča, da gre za en uspešen projekt (seveda upamo, da bodo tako menili tudi poslušalci) in da naj ta traja. Tako kot vse druge pesmi na novem albumu, smo tudi to v celoti posneli v živo, le da smo pri tej tudi ugasnili luči, se na nek način skrili, zato smo jo skrili tudi na plošči.

Ne morem tudi mimo gostov na vaši plošči – klape Lungomare iz Umaga. Kje ste se našli?

Skupaj smo igrali na nekaj koncertih, ki so se zvrstili pri nas na Obali. Kot gost sem nastopil s skupino Ne me jugat, klapa Lungomare je imela enako vlogo. Že na prvem koncertu smo se pri eni skladbi znašli skupaj na odru in po koncu koncerta je že tekla beseda, zakaj ne bi kaj naredili skupaj. Hitro smo se dogovorili za sodelovanje in rezultat so tri oziroma štiri skladbe, ki jih lahko slišite na novi plošči.

Ste izvrstni interpret. Pri vašem izrazju sem mi zdi prav pripoved ena močnejših stvari. Od kod ta teatralnost?

Težko rečem. Izhajam iz pevske družine, od starih staršev do mojih dveh so vsi peli v zboru, kjer so tudi nastopali kot solisti. Ampak ne verjamem, da bi bilo to. Bolj se mi zdi, da je name vplival drugi zakonski partner moje babice Ernest Zega, znan akademski igralec, ki se ga številni spominjajo po vlogi svetilničarja iz Bratovščine sinjega galeba. Jaz sem mu rekel kar dedek, danes je žal že pokojni. Zdi se mi, da imam to izraznost po njem.

Pred vami je promocija nove plošče, ki jo boste 17. novembra začeli v Izoli in nadaljevali v Ljubljani. Je nekje med načrti še vedno tudi želja po nastopu na San Remu?

Zagotovo. Sicer je za nekaj časa, ko sem videl, kako stvari tam funkcionirajo, poniknila. Ampak tako je. Italijanski trg je velik, veliko je založb in lobijev, zato so možnosti za tujce res zelo majhne. San Remo je zaprt festival, kar je po eni strani dobro, saj na ta način ščitijo svoje izvajalce. Po drugi strani pa je to slabo, glede na to, da v razpisu piše, da se nanj lahko prijavijo tudi tuji glasbeni izvajalci, a nato te možnosti za nastop ne dobijo.