Rifle: Če bi šel v pokoj, bi čez pol leta umrl

V osemdesetih je bil Janez Hočevar - Rifle z brado, kapo in črno-oranžnim šalom zaščitni znak televizijske akcije Podarim-dobim, v srca Slovencev se je zapisal kot nepogrešljivi del radijske satire Mopedšov, do pred kratkim pa nas je zabaval kot dr. Krota v priljubljeni Đurovi humoristični nanizanki. Odlikujejo ga nepregledni gledališki in filmski opus, Prešernova nagrada, Borštnikov prstan in viktor za življenjsko delo. Trenutno nas eden največjih slovenskih igralcev vseh časov z odrskih desk pozdravlja kot "star fotr".

Na odru in v soju žarometov ste že 45 let, pa vendar igralske poti še nimate namena končati ... Ne, nikakor ne, saj mi še vedno ponujajo vloge, kar pomeni, da me imajo ljudje še vedno radi. Zakaj ne bi tega izkoristil? Če bi šel zdaj, recimo, nepreklicno v pokoj, bi čez pol leta verjetno umrl. Dokler je človek zdrav, naj dela. To velja predvsem za nas, igralce, ki opravljamo posel, ki ga imamo neizmerno radi. V primeru, da sediš v pisarni, sovražiš vse, od šefa do zadnje kuharice in čistilke, je jasno, da je težko zdržati. Celotno kariero spoznavam vedno nove in nove ljudi, isto se mi dogaja še danes. Grdo je priznati, ampak kar uživam.

Vam možgani še omogočajo vodenje igralske statistike? Ne, za nazaj ne. Spomnim se določenih vlog, nekih retrospektiv pa se nisem nikoli loteval. Živim za sproti, niti za naprej ne delam nekih načrtov. Če mi nekdo ponudi vlogo in če me ta "zrajca", prepriča, jo sprejmem, sicer jo zavrnem.

Če damo skromnost na stran, katere vloge so vas do danes najbolj zaznamovale kot igralca in kot človeka? Od nekdaj sem se podzavestno zavedal, da moram držati obe smeti – komično, ki je bila nekako logična, saj sem po naravi neproblematičen človek, in resno. Ko sem sedem let po končani akademiji zapustil Dramo in se zaradi številnih razlogov odločil za svobodni poklic, sem se zavedal, da je za preživetje treba zaigrati tudi na kakšni gasilski veselici, delati skeče, na drugi strani pa se dokopati tudi do kakšne resne vloge. Priznam, imel sem srečo, da so me k sodelovanju povabili v mestnem teatru. Takratni direktor Lojze Filipič mi je vsako leto ponudil vsaj eno resno vlogo. Tako sem zaigral Jermana v Cankarjevih Hlapcih, Fausta v Grabbejevem Don Juanu in Faustu, Millerja v Schillerjevi igri Spletka in ljubezen. Gre za vloge zelo resnega dramskega repertoarja, vse so mi bile izjemno pomembne, saj si nisem želel, da bi me "odpikali" kot nekakšnega smešnega Kekca. Pred nekaj leti sem blazno rad igral v muzikalu Goslač na strehi, zdaj pa se ukvarjam s Starim fotrom, ki ga imam tudi strašno rad. Dokler ne bom izjemno sklerozen, se bom teh vlog vedno rad spomnil.

Pravite, da ste bolj gledališki človek, da se na filmskih projekcijah včasih počutite kot kreten. Kako to? V teatru je kreativni proces drugačen, vaje so kontinuirane, mesec, dva meseca, nato pridejo premiere in če nisi povsem zadovoljen z odigrano vlogo, lahko naslednji dan marsikaj popraviš. Pri filmu kader posnameš in zadeva je urejena. Ko čez pol leta pogledaš končni izdelek, te sploh ni, ali pa si videti kot popoln kreten.

Ste se kdaj v karieri spogledovali z režiserkim stolčkom? Ne, to pa nikoli. Razlog je preprost. Po naravi sem lenuh. Režiser mora imeti energijo zase in za ves ansambel, biti mora neke vrste gonjač sužnjev.

Med prvimi v Sloveniji ste se podali na pot svobodnega igralca. Za tiste čase je bilo to pogumno dejanje, v očeh nekaterih neumno ... Drama je veljala za svetinjo takratnega slovenskega teatra in če si bil tam angažiran takoj po akademiji, je bilo to veliko priznanje. Nekako nisem pristajal na to, da bi hodil na tablo gledat, ali sem napisan v naslednji zasedbi, moja osebna odločitev je bila pri tem popolnoma nepomembna. Spomnim se prijateljic, Duše Počkajeve in Majde Potokarjeve, ki sta me zmerjali: "Smrkavec, z belim kruhom se kregaš, pa štiri otroke imaš." Delno je bilo res neumno dejanje, ki pa ga nisem nikoli obžaloval.

Uspešni igralci si na vsakdanji kruh lahko namažejo različne namaze, pa vendar, ste bili kadarkoli primorani tedne in tedne jesti samo pašteto? Ne, nikoli ni bilo tako hudo. Vedno sem se ukvarjal tudi s športom, če ne drugega, sem lovil ribe. Pozimi so bili na krožniku lignji, poleti zobatci. Naj poudarim, da nimam popolnoma nič proti pašteti, tudi kruh imam zelo rad. Ne vem, zakaj bi bil ta jedilnik takšna kriza (smeh).

Trenutno na odru Sititeatra uprizarjate predstavo Star fotr, monokomedijo, ki govori o spopadanju s staranjem, težavah z otroki in novem družinskem položaju. Vloga vam je pisana na kožo ... Res je, ker jo je koža tudi pomagala sestavljati, moja in koža Jurija Zrneca. Zgodbo islandskega avtorja Thorssona sva spremenila v smislu, da sam ne igram vloge nekoga, ampak samega sebe. Večina stvari, o katerih pripovedujem v predstavi, se mi je namreč že pripetila v življenju, če ne, se mi pa še bo. Govorim o staranju, tegobah, otrocih, vnukih, viagri (smeh).

V enem izmed intervjujev ste rekli, da gre za vašo življenjsko vlogo. To sem rekel malo v šali, malo zares. Do novega leta imam napovedanih in razprodanih več kot 50 predstav po vsej Sloveniji. Iz predstave v predstavo, ko slišim huronsko veselje publike, sem vedno bolj zadovoljen. To, da se ljudje zabavajo, je za igralca ogromna čast in izjemno zadoščenje. Prav zaradi tega se vedno bolj resno spogledujem z vašo trditvijo.

Thorssonovo zgodbo ste priredili z Jurijem Zrnecem, režiserjem predstave in vašim nekdanjim študentom. Je bilo njegov talent mogoče zaslediti že med guljenjem šolskih klopi? Brez skrbi, vedno je namreč vedel, kaj počne. Bil je duhovit, nikoli ni kaj dosti ubogal, tudi če je bil bolan, je bil bolan na poseben način. Govoril sem mu: Jurij, ničesar se ne boj, tvoj čas bo že prišel. Izredno je duhovit, poln idej, njemu kar "šprica". Ko sva želela skrajšati besedilo predstave Star fotr, ga je bilo čez teden dni še enkrat več.

Besedna zveza star fotr asociira na naslednjo, najverjetneje pa tudi poslednjo vlogo v življenju. Kako se soočate s staranjem? Počutim se precej v redu, no, predvsem upam, da sem zdrav. Sicer pa se z leti nehaš vznemirjati, ne ukvarjaš se s kariero, iskanjem novih vlog, pa tudi stvari te precej manj jezijo. Pred kratkim sem v hecu predlagal, da če do 18. leta ne smeš imeti volilne pravice, je ne bi smel imeti tudi od 65. leta naprej, ko ti gre vse bolj na otročje.

Mopedšov je bil konec sedemdesetih edina oddaja, kjer so vam, kakor pravite, pustili kaj povedati. Dolg jezik je bil sinonim za pogum, pa vendar je prinesel tudi kakšno nevšečnost ... Ni nam bilo hudega. Včasih so nam sicer malce zažugali, to pa je bilo tudi vse. Takratni oblasti se je zdelo fino, da imajo nekoga, ki gobca. Ta oseba ni bila preveč nevarna, bila je smešna, ljudje so ga radi poslušali, v tovarnah so v času oddaje celo ustavljali stroje. Ljudje so me večkrat spraševali, kolikokrat sem bil zaprt, no, nikoli.

Spomladi smo na odru Cankarjevega doma gledali retrospektivo Mopedšova. Slovencem je ogledalo postavil nihče drug kot Tone Fornezzi - Tof. Kje ste bili vi? Učil sem se Starega fotra, poleg tega pa menim, da pogreta župa ni več dobra.

Brada, kapa in črno-oranžni šal niso le zaščitni znak legendarne oddaje Podarim Dobim, ampak tudi sinonim za Rifleta. Če se ne motim, je bila izbira okraskov naključna? Z legendami slovenske smučarije, ki so bili takrat še čisti mladinčki, smo snemali prvi spot na Viba filmu v Ljubljani. Smučarji so bili v smučarski opremi, sam pa sem kot voditelj asistentu velel, da potrebujem kapo in šal. Šel je v garderobo in našel ta posrečeni šal. Še danes ga imam. Malo so ga sicer že načeli molji, a je še čisto v redu. Vsako leto imamo na Krvavcu retro dogodek, pridejo stare legende in mladi smučarji. Letos sem si nadel legendarna šal in kapo, oboževalk sem imel spet 500, sicer so že vse prek 60, a so še vedno fajn babe.

Podarim Dobim je omogočil izredno pomoč slovenski smučariji, v času najboljših sezon ste prodali več kartic, kot je bilo Slovencev. Oddaja je imela pomembno vlogo tudi pri krepitvi slovenske narodne zavesti ... Takrat je med ljudmi krožila miselnost, da gre ves slovenski denar v Beograd in da preživljamo Srbe, Hrvate in Bosance. Smučarji so bili na drugi strani le Slovenci, zato so ljudje nepopisno radi kupovali kartice. Nacionalni naboj ob tem je bil zelo močan.

Zadnje čase vas na malih zaslonih ne videvamo preveč pogosto. Gre za izpad vsebin, ki bi vas prepričale, ali si vas ustvarjalci preprosto ne morejo privoščiti? Če sem popolnoma iskren, v zadnjem času ni bilo nobene zanimive ponudbe, nacionalka nima denarja, preostali pa malce varčujejo.

Življenje igralca je pregovorno polno žurerskih anekdot, začinjenih s prekomerno dozo alkohola. Kako ste prebrodili najtežje čase? Rešili so me otroci. Veliko smo popivali, tudi čez dan. Na znamenitem Rugljevem nabrežju smo vodke tolkli že zgodaj zjutraj, nekateri kolegi so nadaljevali tudi čez dan, tako da so bili do večera popolnoma pribiti. Sam sem moral popoldne v vrtec po otroke – malce sem dihal mimo učiteljic, da niso posumile –, zvečer pa sem imel redno predstave v teatru, tako da sem moral pri alkoholu pošteno "zabremzati". Prvi razlog so bili otroci, drugi pa tiči v strašanskem mačku, ki je sledil vsakemu prekomernemu popivanju. Seveda še popijem kakšen kozarček, dva, tudi žuram še, čim pa se spomnem, kaj imam naslednji dan, mi tretji kozarec od same groze že ne prija več. Preveč se imam rad.

Znano je, da ste zapriseženi motorist. Od prijateljev motoristov, ki imajo izreden smisel za črni humor, ste prejeli tudi precej edinstvena darila za rojstni dan ... Res je. Eno leto sem dobil žaro, vse je že napisano, samo še letnica smrti manjka, naslednje leto pa so mi podarili še "pošlihtano parcelico", veliko škatlo z zemljo, vse skupaj pa je krasil še certifikat. Obešenjaški humor je del motorističnega vsakdana, nesreče namreč ne prizanesejo nikomur.