Prag

Avtor interaktivne instalacije je Vasja Progar. Instalacija v sebi problematizira nezmožnost zaznavanja dražljajev pod čutnim pragom. Prag (ne)zaznavanja vključuje glasbo, ki je ne moremo razločno slišati, in slike ter besedilo na dveh zaslonih, ki ju gledalec ne more razločno videti ali prebrati.

Gledalec in senzor V črnem, zatemnjenem prostoru, kjer so informacije zreducirane na minimum, je Progar postavil objekte, ki so vir informacij. Dva zaslona in dva zvočnika. Vsi skupaj oddajajo vnaprej določene signale, vizualne in avditorne. Gledalec, ki se znajde v prostoru, lahko v njem razbere glasbo in podobo, a z avtorjevo prisotnostjo se podoba na zaslonu in zvok v zvočniku začneta reducirati do nerazpoznavnosti. Ključni moment, kjer umetnina začne delovati interaktivno, je, ko se gledalec redukcije zave in se začne refleksno pomikati k zaslonu, da bi na njem razbral projicirano podobo. Senzor, ki zaznava gibanje gledalca, na zaslonu podobo zamegli in ga postavi v neprijeten položaj; zakaj ne vidim, ko pa se vendar tako trudim gledati.

Vsega ne moremo dojeti Avtorja je k projektu vodila glasba. Nadgradil jo je z zaslonoma in senzorskim sistemom. Senzorski sistem se odziva na gledalca in posledično daje ukaze tudi delu. Samo delo bi lahko obstajalo tudi brez gledalčeve prisotnosti ali posega vanj, a avtor poudarja, da obstaja šele z interakcijo gledalca z njim. Sporočilo Vasje Progarja v instalaciji je jasno. Vsega ne moremo dojeti, vsega ne moremo vedeti, vsega ne moremo znati, vsega ne moremo imeti pod nadzorom. Avtor v interaktivni instalaciji pokaže gledalcu, da lahko tudi tako živimo in obstajamo, brez da bi se zavedali ali definirali vse, kar nas obdaja in kar obstaja. Primer je znanost, kjer se nam stvari odmikajo ali izmikajo, kjer so stvari težko doumljive. Prag in polje dojemanja sta tako različna od posameznika do posameznika.

S prisotnostjo subjekta v objektu se posledične spremembe v interaktivni instalaciji očitno pokažejo kot paradoksalne. Slika se zamegli, zvok se stiša. Spremembe v prostoru od gledalca zahtevajo še večjo pozornost in doslednost na umetniškem delu. Gledalec se posledično bolj poglobi v delo, čeprav se prav s tem zave, da mu avtor jemlje vsebino, pri čemer ohranja formo. Delo se gledalcu ne predstavlja berljivo, ampak se mu izmika, a ravno zato je kakovostno.

Gledati in videti, poslušati in slišati Zdi se, da avtor s svojo postavitvijo gledalca opozarja na človekovo dojemanje njegovega okolja. Med dvema razlikama gledati in videti in poslušati ter slišati. Človek, ki v vseh stvareh išče smisel, se znajde v interaktivni instalaciji, ki obravnava tako znanost kot tudi umetnost. Na eni strani se tako predstavlja znanost kot izmerljiva in izračunljiva, na drugi umetnost, ki kot subjektivna lastnost vedno najde individualne odgovore in rešitve.