Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL) je pripravilo okroglo mizo o trenutnem položaju slovenskega lutkarstva. Ena od tez je bila, da mu manjka profesionalnosti.
Razprava je potekala na zadnji dan mini festivala, ki predstavlja izbor najboljših predstav s septembrskega bienala Ustanove lutkovnih ustvarjalcev (ULU) Slovenije v Kopru.
Lutkovno gledališče ni le za otroke
Kot so uvodoma izpostavili razpravljalci, je lutkovno gledališče še vedno sinonim za gledališče za otroke, medtem ko predstav za odrasle ni veliko oziroma ne uspejo pritegniti občinstva. Mogoče si nismo znali vzgojiti publike, je razmišljal strokovni svetovalec za gledališko in lutkovno dejavnost na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti Matjaž Šmalc. Po njegovem predlogu bi občinstvo na predstave za odrasle morda privabili tako, da bi obe lutkovni gledališči, ljubljansko in mariborsko, posvojili produkcije neodvisnih ustvarjalcev.
Toda gledalce navaditi na to, da lutkovno gledališče ni samo za otroke, je naporen posel, saj je gledališče v veliki meri podvrženo trgu in si ne more privoščiti predstave, ki bi jo ponovili samo petkrat, temveč mora biti na sporedu vsaj petdesetkrat, je dejala Katarina Klančnik Kocutar iz Lutkovnega gledališča Maribor.
Članici strokovnega odbora ULU in dolgoletni kritičarki Mojci Jan Zoran se sicer ločevanje na ustvarjalnost za otroke in odrasle zdi "idiotizem", ločujemo lahko le na ciljno skupino publike. Predstave za odrasle nastajajo, poleg tega lahko v kakovostnih lutkovnih predstavah za otroke in mladino nekaj najdejo tudi odrasli, je prepričana.
Lutkovne predstave v abonmajih drugih gledališč
Po besedah staroste slovenskega lutkarstva Edija Majarona je takšno ločevanje preveč nasilno, kajti dobra predstava vedno pritegne občinstvo. Pomembni pa so tudi marketinški prijemi, je dodal direktor LGL Marjan Gabrijelčič. Kot enega od načinov, kako priti do odrasle publike, je omenil uvrstitev dobrih lutkovnih predstav v abonmaje drugih gledališč.
Majaron: Slovenskim lutkovnim predstavam manjka profesionalnosti
Sicer pa slovenskim lutkovnim predstavam po Majaronovem mnenju ne manjka poguma in fantazije, ampak profesionalnosti. Bienale v Kopru je, kot je dejal, kazal veliko raznolikost in različne pristope, vendar je pogrešal "neko izpiljenost". "Videti je bilo, da nam manjka šola za vse žanre lutkarskih poklicev, od dramaturga, režiserja in animatorja lutk do igralca."
Vižintin: Primanjkuje znanja, kritičnosti in samokritike
Podobno je menil lutkar Brane Vižintin: "Pri nas manjka znanja, poleg tega ni pravih meril, vse je luštkano, fajn, krasno, manjka nam resnične kritičnosti in samokritike."
Tudi režiser Saša Jovanović je kot srž problema navedel pomanjkanje posameznikov, ki poznajo lutkarstvo v celoti, med drugim njegovo zgodovino, saj brez, na primer, likovnikov in tehnologov ni mogoče delati kakovostnih lutkovnih predstav, ampak je to zgolj "dobronamerni amaterizem". Opozoril je tudi na pomanjkanje mladih, ki bi se zanimali za to dejavnost. Brez podmladka bo gledališče, kot je dejal, postalo zaprašeno.