Olesenela krajina Čadeževe

Uveljavitev "objekta" Delo Dragice Čadež je v našem prostoru cenjeno že dlje časa. Avtorica je s svojim delom v našem kulturnem prostoru inovativno reševala likovne probleme od začetka študija in se po koncu tega uspešno vpela v umetnostni prostor. Velik korak je kiparka naredila s tem, ko je zavrnila modernistični težnji informela in lirične abstrakcije in v delu sledila ameriškemu minimalizmu. Predvsem je pomembna zato, ker je s svojo kiparsko držo v mačistično kiparsko družbo vpeljala zaupanje in spoznanje, da so lahko uspešne umetnice kiparke tudi ženske.

Delo, s katerim se kiparka predstavlja v Bežigrajski galeriji 1, nadaljuje kontinuiteto njenega zadnjega opusa, ki ga je bilo mogoče med drugimi videti tudi na retrospektivni razstavi v UGM-ju. Čadeževa v njem s preprostimi oblikami in lesenimi formami gradi različne objekte, ki jih nato sopostavlja v različne prostorske odnose in kompozicije. Ti odnosi so odprti, transparentni, nekako lahki, a vseeno še naprej sledijo kiparskim zakonitostim, predvsem stiku s tlemi, masi in volumnu. V razstavljenih delih je mogoče čutiti konstrukcijsko težnjo in očitno subjektivno prisotnost avtoričinih roke, misli in izkušnje.

Dinamika: vertikalnost, horizontalnost, diagonala Objekti na razstavi so materialno zreducirani na bistvo volumna, ki je transparenten in se ves čas izmenjuje med praznino in polnostjo. Trije kompozicijski projekti z nadnaslovom Olesenela krajina zaradi velikosti in postavitve učinkujejo ambientalno. To na zaznavni ravni potencira premišljena postavitev svetil v galerijskem prostoru. Usmerjeni reflektorji, poleg osvetlitve samega objekta, na steni galerije narišejo še njegove risbe, ki gradijo svojevrsten intimen odnos z realno kiparsko risbo v lesu. V tem primeru je tako poudarjena avtoričina subtilnost do obdelave lesene materije in vsebine, ki jo udejanja v njej.

Od neokonstruktivizma do kiparske krajine Delo Dragice Čadež je že od samih začetkov močno povezano z odprtostjo do razumevanja prostora in materiala. Sama s pomočjo lesa odkriva poglobljene trenutke in forme ter prek zadnjih gledalcem ponuja odprta sporočila. Vsa njena dela štiri desetletja trajajoče produkcije še danes odgovarjajo na svoj čas in sobivajo s svojo sporočilnostjo različne oblike življenja. V trenutno razstavljenih delih se poleg stalnih ustvarjalni tem – življenja, rojstva, ljubezni in smrti – pripenja še krajina. Izraziti slikarski motiv je umetnica uspešno prevedla v kiparski objekt, ki zavzema prostor in v silhueti riše različne poglede na krajino. Krajina na dvodimenzionalni podlagi ima en pogled, Dragičine pokrajine pa jih imajo nešteto.