Od prodajalcev čevljev do zvezd

Kitarist Chris Urbanowicz in Ed Lay sta se v času pred glasbenim prebojem preživljala celo s prodajo čevljev. Pred nastopom v Križankah smo z njima pokramljali o začetkih skupine, vzponih in padcih, novi plošči ter ljubljanskem kebabu. Kakšni so vajini prvi vtisi o Sloveniji? Ed: V Ljubljano smo prispeli včeraj. Skupaj smo se podali v staro mestno središče in si privoščili nekaj koktajlov. Mesto je naravnost fantastično. Majhno, a sladko. Je bila noč potemtakem dolga? Chris: Ne, niti ne. Po pijači smo se malce sprehodili po mestu, okoli dveh pa smo bili že v hotelu. Tik preden ste podpisali z založbo Kitchenware Records, sta delala v prodajalni s čevlji. Kako se spominjata tistih dni? Chris: To je bilo enkratno obdobje v mojem življenju. Izredno sem užival. Prodaja čevljev je nekaj, kar sem počel že od nekdaj. Na začetku je bilo precej zabavno in niti približno naporno, v nekem trenutku pa mi je prekipelo, zato sem si našel še eno službo. Prodajati čevlje je sicer še vedno bolje kot delati v pisarni. Kaj se je spremenilo po podpisu pogodbe? Ed: Potrebno se je bilo posvetiti ustvarjanju glasbe, izpiliti smo morali odrske nastope. Za vse drugo je zmanjkalo časa.

Obstaja trenutek v vaši glasbeni karieri, ko bi kakšno pesem ali koncert najraje "editirali"? Ed: Zelo rad bi izbrisal naš koncert v Parizu, kjer smo nastopali pred skupino Muse. Bil je eden izmed prvih viškov naše kariere. Oder je bil ogromen, zvok odličen, vendar nas ni opazil skoraj nihče, kaj šele da bi nas poslušali.

Chris: Sam bi rad izbrisal nekaj naših študentskih nastopov, ki so bili popolna polomija. Tudi plačani smo bili izredno slabo.

Ed: Jaz se tega na srečo ne spomnim več. Potlačeni spomini (smeh).

Na svojem glasbenem pohodu ste ime skupine menjavali kot spodnje hlače. Ali ime igra tako pomembno vlogo? Chris: Ja in ne. Pod imenom se prodaja naša glasba in nas tudi nekako predstavlja. Mislim, da smo s sedanjim imenom popolnoma zadovoljni in ga ne bomo več spreminjali.

Producentski stolček na vaši tretji plošči In This Light and on This Evening je zasedel Flood, ki je sodeloval tudi z glasbenimi velikani U2, Nine Inch Nails, Depeche Mode ... Kakšen je bil njegov vpliv na album?

Ed: Ogromen. Tukaj mislim predvsem na njegovo uporabo sintetizatorjev, kar je naši glasbi dodalo bolj elektronski prizvok. Želeli smo nekaj novega in Flood je bil za tisti čas popolna rešitev.

Kritiki so bili zaradi spremembe glasbene poti nekoliko ostri. Uspeh se je kljub temu nadaljeval, mreža oboževalcev se je še razširila ... Chris: Kritiki niso bili povsem enotni, poleg tega pa nam je dokaj vseeno.

Ed: Izdaji albuma so sledila odlična leta koncertov, še posebej dobro smo bili sprejeti v Evropi. Ljudje mislijo, da se skupina po izdaji tretjega albuma ustali in nadaljuje v določenem okvirju. Pri nas ni bilo tako. Zaradi spremembe smo še bolj živi in ustvarjalni. To doživljajo tudi naši oboževalci.

Tretji album tako lirično kot glasbeno opisuje London, kjer živi vaš vokalist Tom. Bo četrti album opeval New York, mesto, kjer živiš ti, Chris? Chris: Niti ne. O tem mestu je bilo povedanega že preveč. Sicer pa že vadimo za nov album, pravzaprav imamo posnetih že šest pesmi. Zvok je bolj odprt, najbolj podoben zvoku na naši prvi plošči. Posnete pesmi niso niti približno kompleksne, ampak popolnoma pop, kar je za nas nekoliko neobičajno. Bomo videli, kaj se bo zgodilo s preostalim materialom.

Nova plošča bo potemtakem zopet korak v novo smer ... Ed: V ponavljanju ne vidimo smisla. To ni nekaj, kar bi radi počeli. Zvok smo spremenili na vsakem albumu in ne vidim razloga, zakaj tega ne bi počeli tudi v prihodnje.

Se morda spomnite, koliko nastopov ste imeli to poletje? Kako kaže do novega leta? Ed: Mislim, da smo na oder stopili tridesetkrat, vendar to ni bilo niti približno najbolj koncertno poletje. Odigrali smo največ tri koncerte na teden, tako da smo imeli kar nekaj časa zase.

Chris: Do konca leta se nam obeta še precej nastopov, vsi pa se verjetno najbolj veselimo turneje po Mehiki. Za božič bom zagotovo doma. Na ta dan hočem biti z družino.

Slišal sem, da nameravate po današnjem nastopu okusiti kebab v centru mesta? Chris: To je nekaj, kar vedno naredimo. V Nemčiji se odpravimo na klobaso, tukaj smo se odločili za kebab. Da ne bo pomote, slovenska hrana je odlična. Včeraj popoldan smo v eni izmed ljubljanskih restavracij jedli pražen krompir, pečenko, beluše in štruklje, vmes pa pili viljamovko, ki pomaga, da gre hrana lažje po grlu (smeh).