Občinstvo zunaj Ljubljane je bolj željno umetnosti

Severa Gjurin bo imela v nedeljo že drugi koncert v SNG Drama v Ljubljani, potem ko je bil prvi razprodan. Njena glasba, reče ji organska, je ravno prava za manjše koncertne prostore, kjer lahko, kot pravi, vse poslušalce zaobjame z mislimi. Najin intervju se je začel z mojo veliko pomoto, da sem v navalu besed Severo preimenovala v Severino. Moja opravičila so deževala, zardela sem do ušes in še čez, a Severa kot najprijetnejša ženska na svetu je rekla: "Ah, nehajte, saj ni bilo prvič, poleg tega pa je Severina čisto super oseba." Po začetnih nerodnostih sva lahko s Severino sproščenostjo nadaljevali najin klepet.

V napovedniku SNG Drame piše, da se boste na velikem odru z novo skupino predstavili sredi snemanja nove plošče, ki napoveduje vašo novo pot. Res je, snemamo ploščo. Pred nekaj meseci smo s to zasedbo skoraj povsem v živo posneli skladbo Ali je še kaj prostora tam na jugu. Pomembno mi je, da glasba diha, morda mi je zato blizu zvok glasbe v živo. Poskušamo narediti, da je vse čim bolj naravno in ne preveč sproducirano, ni pa to nek trden okvir, le vodilo, osnova.

Pred časom ste imeli koncert v SitiTeatru, pred dnevi v SNG Drami. Oba sta bila razprodana. Poslušalci vas želijo slišati. Nikoli ne pričakujem razprodanosti, a v zadnjih letih, ko sem krepko in okrepljeno stopila na samostojno pot, je odziv zelo lep. Hvaležna sem in vesela, da ima moja oblika koncertiranja, se pravi nastopanje v izbranih prizoriščih, svoje občinstvo.

Težko si vas predstavljamo v velikih dvoranah, recimo v Areni Stožice. Mogoče res obstaja nekaj, čemur lahko rečeš prevelik prostor za določene ljudi. Ne vem. Zagotovo obstaja napačen prostor. Mislim, da je težje doseči 40 tisoč ljudi kot pa do štiri tisoč. Včasih je težje, ko imaš velik prostor in moraš misliti tudi na tiste bolj zadaj, tiste, ki jih težje vizualiziraš. Super je, če lahko čim več poslušalcev zaobjameš z mislimi. Morda pa je tako, da večji ko je oder, večji mora biti spektakel, v takšni vlogi pa si sebe težje predstavljam. A ni nujno tako, če pomislim na primer na odličnega Leonarda Cohena.

Ambient in zvok sta vam seveda zelo pomembna. Seveda, zelo. Tisti, ki gradijo glasbenemu izvajanju namenjene oz. multidisciplinarne prostore, bi morali veliko bolj paziti na zvok. Nastane lahko škoda za poslušalce in za nas na odru, ker nimamo prostorov, kjer se nas lahko kakovostno posluša. Ne potrebujemo veliko, primeren prostor, ozvočenje in osebje.

Zvok je najpomembnejša stvar, če govorimo o glasbi. Veliko težje se igra, če se na odru ne slišiš. To je isto, kot da bosemu plesalcu rečemo, tukaj imaš nebrušen parket, zdaj pa pleši tako, da mi ne bomo opazili tvoje bolečine. To ne gre, on bo trpel in mi bomo to opazili. Pogosto se zgodi, da si lahko načneš glas, saj moraš preveč naprezati svoje glasilke, da se te sliši. Zato sta za glasbenike in poslušalce vseh žanrov pomembna dobro ozvočenje in prostor, da lahko glasbo čim bolje predaš ter jo lahko poslušalci čim bolje sprejmejo. Res bi si želela višjo raven zvoka, in to ne samo zase.

V zadnjih časih sta imela z bratom Galom po Sloveniji številne koncerte v različnih prostorih. Ali so opazne razlike med poslušalci? So razlike po Sloveniji in prostor kot tak je zelo pomemben. Veliko nastopava skupaj, včasih pa vskočiva v projekte in zadnje čase na koncert drug drugemu. Gal je imel s simfoničnim orkestrom Cantabile letos in lani turnejo po Sloveniji, večinoma po kulturnih domovih. Bili smo v krasnih prostorih z veliko potenciala in ne gredo mi iz glave prizori čudovitih ljudi od vsepovsod. Ne bom pozabila, kako je bilo v Starem trgu pri Ložu. Prav neverjetno … Rekla bi, da je občinstvo zunaj Ljubljane bolj željno umetnosti nasploh. Pretenciozno je, da si predstavljamo, da bi ljudje morali hoditi v Ljubljano na koncerte, grdo, sploh če to misli Ljubljančan (smeh, op. p.).

Glasbeno nastopanje je bilo za vas eden od načinov premagovanja sramežljivosti. Vedno se nam zdi, da ljudje, ki so na odru, nimajo težav z nastopanjem. A ni vedno tako. Mislim, da je normalno, da imamo vsi tremo pred nastopom, tekmo, testom. Težko si predstavljam, da pevec ne bi prehodil nekaj časa, da se sprosti in navadi odra.

Na glasbeni sceni ste že nekaj časa, za vami je kar precej nastopov, imate svoje pesmi, samostojnega albuma pa še ne. Vaša pot zori počasi, a kako gledate na glasbene fenomene, ki nastanejo čez noč? Mogoče imam res malce premalo samostojne produkcije, a za moje pojme nisem nič posebna. Sem precej zahtevna in veliko časa posvetim enemu izdelku, ali je pesem gotova, ali je zame ali ne. Z veseljem bi imela ploščo že v roki, nočem pa mimo tega, da imam na njej prave pesmi. Dejstvo je, da sem takšen tip človeka, ki nič ne dela hitro, tudi diplomo sem pisala leto in pol (smeh, op. p.).

Kljub poplavi glasbe, ki je narejena po istem kopitu, poslušalci z razprodanimi koncerti vam podobnim pokažemo, da nismo vsi za v en koš in da si želimo kakovostne glasbe. Hvala. Se strinjam in mislim, da vedno bolj potrebujemo – bom rekla – organsko glasbo, torej točno to, da ni narejena po kopitu, industrijsko. Glede sebe mislim, da če se ne bi do neke mere odprla ljudem, če se ne bi trudila za prepoznavnost, ljudje ne bi vedeli zame in za moje delo. Marsikakšna dobra produkcija ni širše znana, ker se njeni izvajalci ne izpostavljajo, nihče pa o njih – in tu je problem – niti malo ne poroča! Poznam marsikakšen bend ali izvajalca, ki ima dobro glasbo, a ga poslušalci ne poznajo. Umetniška občutljivost, ki jo sicer razumem, a je pogosto tudi poza, lahko pripelje do tega, da si povsem skrit.

Medijska krajina za glasbo ne obstaja, zato veliko premalo kakovostne produkcije pride do izraza, kar je družbeno-kulturni problem. Za neobstoj so zelo krivi radijski uredniki, ki se jim tako ne bi smelo več reči, glasba na radiih je tudi skregana s koncertno realnostjo. Ustvarjajo realnost in filozofijo, kjer ne vlada vsebina, povprečnost pa je dogma in normala in hkrati višek. Enako je z uredniki drugih medijev … Če prelistaš rumeni tisk, vidiš, da gre vedno za neko reklamo, niti trač ne.

Na intervjujih, ki jih imam zadnje čase, mi glasbeniki tarnajo, kako je vsako leto težje delati in kako je težje postati prepoznaven. Ja, je res. Miselnost ljudi se mogoče izboljšuje, a pogoji za delo so vedno slabši. Ali imamo na RTV Slovenija glasbeniki možnost, da se predstavimo? Ne. Kakšen je njihov nočni program? Vrtijo se tretjerazredni ameriški spoti in horoskop, morala pa bi se prvenstveno domača produkcija in pa na primer odlične animacije Kolja. Kulturne produkcije ni, niti malo, niti kot mašilo je ni. Tega si ne bi smeli dovoliti. To ni stvar denarja, ampak kulture.

Prednost tega, da deluješ kar se da samostojno, je, da rasteš počasi. Nihče me ni ustvaril, napihnil in razpočil. Nihanja so naravna, ogromno pa se ustvarja umetno. Nekdo je nekaj časa zanimiv, ko pa ni več norije, ko se stvar malce poleže, se spet išče nova zgodba. Vse mora imeti zgodbo (smeh, op. p.), ne smeš biti samo človek, ki poje, tvoja zgodba mora biti nadvse zanimiva.

Zanimivo mi je bilo, da je veliko glasbenih ustvarjalcev tudi likovnikov. Joni Mitchell, ki jo mogoče večina pozna kot ameriško kantavtorico, je sama zase rekla, da je zanjo v prvi vrsti slikarstvo. Kako je pri vas? Širša javnost vas pozna kot glasbenico, a po izobrazbi ste profesorica likovne pedagogike. Zanimivo za Joni Mitchell. Meni je bilo veliko lažje, ko sem nehala primerjati slikanje in petje ter kaj mi več pomeni. Sicer se mi je vedno zdelo dobro vprašanje glede poklica v življenju, da se vprašaš tudi to, kaj najraje počneš, opravljaš. Kaj bi počel v življenju, ni lahko vprašanje, ne pri petnajstih in ne pri petindvajsetih. Če se vprašam, kaj me pomirja in kaj rada počnem in ob čem mi čas hitro mine, ugotovim, da mi je likovno ustvarjanje v veliko zadovoljstvo. Mir in časovni neokvir sta mi pri likovnem ustvarjanju posebej všeč. Tudi zato sem šla študirat likovno pedagogiko. Seveda tudi pri glasbi nadvse uživam … To je težko primerjati.

Nekje sem zasledila, da si želite izdati priročnik za likovno ustvarjanje? Da, to je nekaj, kar vsakič znova zavre v glavi, čeprav ideja stoji, odkar sem diplomirala. Delo, ki sem ga kopičila v štirih letih, sem nato delno objavila v diplomi. Imam škatlo vseh stvari in čeprav ni več veliko dela, bom potrebovala še druge sodelavce. Ampak najprej plošča.

Širše občinstvo vas je spoznalo z vašo interpretacijo pesmi Mlade oči, ki navdušuje z besedilom in vašo čutnostjo. A vseeno je ta pesem vsaj malce povezana s Katarino Kresal in njeno politično kampanjo. Joj, jaz sem to že pozabila, hvala bogu. Njihov spot ni bil objavljen na televiziji in radiu, samo na spletu, a tudi brez tega bi šlo.

Sodelovali ste tudi v reklami za Triglav, tudi tukaj gre za denar? Kakor da se nič ni zgodilo je bila primerna pesem za kampanjo, sploh inštrumentalna različica. Premislim, preden kaj storim, zato v prvi vrsti ne gre za denar. Denar pa je sredstvo in takšna komercialna udejstvovanja so z umetniškimi povezana.

A če pustiva Katarino Kresal, so Mlade oči vseeno pesem, ki jo ima občinstvo rado. Res je. Zadnjič sva imela z Galom koncert, ki je bil dolg kar tri ure. Na koncu je k meni prišla ena gospa in rekla, zakaj ni bilo Mladih oči. To je res zaželena skladba.