Mojca Funkl: Super je, da ko igraš, se tudi igraš

Mojca Funkl, večkrat nagrajena igralka Mestnega gledališča ljubljanskega, ki jo trenutno lahko gledamo v kinematografih v glavni vlogi v tragikomičnem filmu Miroslava Mandića, z naslovom Adria Blues. Mandić tako prinaša zgodbo o nekdanjem slavnem rockerju Toniju Riffu iz osemdesetih let, ki je med balkansko vojno prišel v Slovenijo in njegovi ženi, ki ne more sprejeti, da je moževa slava minila in da sta se znašla sredi drugačne resničnosti, ter o generaciji ljudi v tranziciji, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja znašla v prepadu med dvema vrednostnima sistemoma. Ustvarjalci film (nastal je v slovensko-bosenski koprodukciji) te dni predstavljajo na posebnih projekcijah po slovenskih mestih.

Z Mojco Funkl sva se dan po slovenski premieri pogovarjali o občutkih po premieri filma, o igralstvu, ki zahteva veliko prilagodljivosti, o združevanja materinstva in službe ter o družbenih pričakovanjih o staranju žensk.

Kako se počutite dan po slovenski premieri? Najprej malce utrujeno, drugače pa čustveno zelo intenzivno, saj je to domače občinstvo in ker si želim, da bi film dobro sprejeli. Zelo veliko ljudi je film pohvalilo, tisti pa, ki jih je karkoli motilo, pa so bili na premieri modro tiho. (smeh) To je vaša prva večja vloga v celovečernem filmu? Igrala sem že v nekaj slovenskih filmih, vendar sem imela največ le nekaj snemalnih dni. Tako se mi je prvič zgodilo, da sem imela pomembno vlogo, ki mora vleči rdečo nit od začetka do konca filma. Res je, da je najina zgodba s Senadom Bašićem osrednja zgodba, a poleg nje se odvijajo še druge. V filmu igrate Slovenko, poročeno z nekoč slavnim rockerjem Tonijem Riffom, ki se ne premakne z mrtve točke lenarjenja. Je lik Slovenke namerno izbran? Režiser je želel, da je glavna igralka Slovenka in da so tudi preostali člani filma Slovenci, ki smo posebna vrsta nekdanje Jugoslavije. To ni vojni film, ampak je film o ljudeh, na katere je vplivala vojna. Nam se ni bilo treba bati ostrostrelcev, bežati od doma, pustiti svojo kariero. Pri žrtvah vojne pa je bilo veliko selitev in strahu. Miroslav je želel posneti film o ljudeh, o katerih se premalo govori, o ljudeh, ki so morali iti od doma nekam drugam ter ne počnejo več tistega, kar so počeli. Oni se, kot je rekel Senad, "sesujejo vase". Absolutno pomembno je, da so drugi liki Slovenci in da je on Bosanec.

V filmu igrate zelo mirno osebo ob tako pasivnem človeku. Mi je prijateljica rekla: "Jaz bi takšnega človeka po petih letih brcnila v rit in ga poslala stran." Zakaj se prelom zgodi šele po 20 letih? Ona je bila njegova oboževalka in še vedno močno verjame vanj in kot kaže, je res tako slovensko potrpežljiva (smeh). Nekako brezciljno obtičita eden z drugim, saj tudi ona ves ta čas nič ni naredila iz sebe. "To je rokenrol, način življenja, malce popiješ, malce pokadiš in gre tako naprej." Ampak ko si star 40 in si rečeš, polovica življenja je za tabo, kaj bom naredila z drugo polovico? Tako Sonja pride do točke, ko ga pod pretvezo pelje na vikend na morju, v hotel Adria z namenom, da spet prime kitaro v roke in postane stari Toni Riff. Vprašanje je, kaj ona pravzaprav ljubi? Mogoče le iluzijo o njem. A mislim, da si želi, da se on spet prebudi. Kako ste našli lik ženske, ki služi denar z delom na vroči liniji? Miroslav je želel glavni osebi dati neko delo, ki je zanjo in zanj zelo poniževalno in je en velik konflikt v njunem odnosu. Po drugi strani pa se on temu ne more zoperstaviti, saj nima sredstev. Ker je veliko žensk, ki se s tem preživljajo, čeprav tega ne bodo priznale. Kaj pa jezik, kako ste se odločili za slovenski, ki mogoče ne zveni tako pojoče in mehko? Senad je rekel, da je scenarij bral v bosanščini in ga je bilo strah, kako bo zvenelo v slovenščini. Zelo sem vesela, da je v slovenskem jeziku z nekaj bosanskimi besedami, saj tudi mi znamo biti humorni. Mi je všeč, kako je sam scenarij napisan in kako nas je Miroslav vodil skozi naše vloge. Malce je obdržal humor, ki pa ni v prvem planu, je zasenčen. Že sam način govorjenja in počasnega obnašanja je malce smešen pri Toniju. Ja. Ko reče: "Spočil bi se. Od tebe i sebe." To je res tako krasno in zabavno povedal, da ni treba nič več besed.

Film ste že predstavili na Češkem in pred kratkim na sarajevskem filmskem festivalu. Je odziv občinstva drugačen v državah nekdanje Jugoslavije, ki poznajo probleme vojne, in na Češkem ali v Koreji, kjer jim ta vojna ni blizu? V Sarajevu so zelo dobro spremljali film. Miroslav je ob prvi projekciji rekel, da se počuti kot doma v dnevni sobi, namreč toliko ljubih in znanih obrazov je zagledal. Katere so naslednje postaje filma? Film se začne septembra vrteti po slovenskih mestih, v Portorožu na festivalu slovenskega filma, pot pa si utira tudi po festivalih drugod. Začeli ste že vaje v gledališču. Kaj pripravljate letošnjo sezono? Trenutno sem v odlični zasedbi Sedem let skomin. Igro režira Primož Ekart. V zasedbi pa smo Ajda Smrekar, Gregor Gruden, Gregor Čušin in glavni Sebastijan Cavazza. Je pa res, da imam trenutno vse na kupu, film, vaje in enoletni otrok gre v vrtec. Vse ta teden, tako da diham uro za uro, minuto za minuto. Kako bomo to speljali, me vprašajte drugi teden (smeh). Zagotove je drugače poleg vseh vlog biti še mamica? K sreči imam Gregorja, ki je res razumevajoč in mi nudi veliko podpore. Poleg tega pa na srečo lahko vskočita babici in dedek. Mislim, da ni nujno, da se veliko stvari spremeni. Ko so otroci majhni, so res veliko odvisni od mame, malce pa smo ženske nagnjene k temu, da je vse pod našo kontrolo in v našem gnezdu urejeno in pospravljeno. V glavi sem morala sprejeti, da ne more biti vedno vse urejeno. Naučiš se malce drugače vrednotiti. Poleg tega pa ne želim otroka prikleniti nase, to je samosvoje bitje, ki mora dihati in moram mu dati prostor, da se sam uči. Različne poglede imamo in rekla sem si, da se nikomur ne bom opravičevala za svoja dejanja, saj so moja. Vsak ima svoje mnenje, sploh pa pri vzgoji otrok.

Kje so razlike v igranju v filmih in na odrskih deskah? V bistvu je vse skupaj igra. Super je, da ko igraš, se tudi igraš (smeh). To je eno in isto, a imaš različne sloge in ravni igre. Mislim, da je super, če igralec lahko in zmore čim več različnih stvari. Recimo v seriji Čista desetka igram zoprno žensko, na meji čiste histerije in mi jo je bilo užitek igrati. Nekaj drugega pa je igranje v resni predstavi v gledališču. Super je, če lahko poskusiš oba načina igre in super, če ti oba ustrezata. Pomembno je, da si kot igralec gnetljiv. Naš prostor ne dela na ikoni igralca, ampak na idejah režiserja in na tem, kaj želi predstava povedati in tako moraš biti kot igralec zelo prilagodljiv, saj se obračaš včasih tudi za 180 stopinj. In potem so tukaj še muzikali, kjer je poleg igranja še petje in ples? Ja. In potem še to. V resnici veliko raje plešem kot pojem, saj sem bolj kabarejska pevka (smeh). Direktorica MGL-a je ocenila, da ljudje hodijo radi gledat muzikale in skupaj z režiserji izbira ljudi, ki, čeprav niso šolani pevci, imajo talent za to. Ampak je res naporno. Spomnim se pri muzikalu Sugar – nekateri so za vroče, ko sem gledala Uroša in Gregorja, kako sta se potila. Pa ne zato, ker sta imela lasulji na glavi, ampak ker sta tako zelo garala. Predstave pa postajo tudi vedno težje, saj si ljudje, če že hodijo gledat muzikale, želijo napredek. Barbara Hieng Samobor spretno krmari ter lovi novo identiteto Mestnega gledališča, ki se je v teh nekaj letih zelo spremenila, naša ponudba predstav kot tudi naš ansambel. Zelo raznoliko ponudbo imamo, v kateri lahko vsak najde vsaj tri od petih stvari, ki mu bodo zagotovo všeč. V predstavi Pomarančna koža igrate žensko, ki je ujetnica družbenih pričakovanj. Kako se v resničnem življenju spopadate s pričakovanji družbe, je za igralko to še posebej naporno? S tem se zadnje čase malo ukvarjam, poleg tega se mi zdi, da se ti, ko postaneš mama, zmanjša egocentrizem in se zaveš, da ga moraš dati v drugi plan, ker so drugi pomembnejši. Po drugi strani pa sem igralka. Pritisk je gotovo večji. Igralka je celoten inštrument in če ne bom mogla izražati misli in čustva, ne bom imela nič od tega. To, kar imam, je moje bogastvo, tudi gube in podočnjaki. To moraš tako vzeti. Ni mogoče lepo, a je avtentično (smeh). Želim si, da bi bila tako močna, da ne bi podlegla vsem tem pritiskom. Lahko je to reči, ko si star sedemindvajset let, ampak ko se bližaš petdesetim, je mogoče drugače in res si želim, da ne bi podlegla vsem tem stvarem.