Misel, zgani se!

V novi Dramini uprizoritvi Hamleta, ki so ga nekateri prisotni včeraj videli že v 20. različici, praktično ni prostora za povprečnost. Verbalnega revolucionarja, kot so v Drami poimenovali Hamleta, ki s svojo odločitvijo odlaša tako dolgo, da s tem uniči celotno državo, namreč uteleša preverjeni gledališki ekstremist Marko Mandić, njegov glavni sopotnik in sogovornik pa je zadnji Borštnikov nagrajenec Igor Samobor. Hamlet v novem prevodu kljub številnim dramaturškim posegom še vedno odzvanja v vsej svoji izvirni mogočnosti.

Eden od bolj očitnih dramaturških posegov v predstavo je prav vloga Igorja Samoborja, saj kot * (tako so vlogo označili v gledališkem listu) združuje kopico vlog, ki so na papirju manjše, a nujne za potek zgodbe, na primer duh Hamletovega očeta, ki naj bi ga v prvih uprizoritvah igral sam Shakespeare. Samobor v Hamletovih oblačilih postane človek za vse naloge, a hkrati proti koncu ravno zaradi odprtosti njegovega asteriska tragedija pušča delno odprt konec. Je zmagovalec danskega propada res Fortinbras, ali morda kateri drugi od Samoborjevih hamletovskih alteregov?

Različica Eduarda Milerja je tako tudi zaradi omenjenega asteriska sodobna, izčiščena in sveža, k čemur precej pripomore tudi odlična scenografija, kjer polkrožno zloženi turkizni naslanjači nudijo poligon za Mandićeve hamletovske norosti, Ofelijino (Polona Juh) utopitev, dvoboj z meči in druge ključne dogodke, prek katerih danski dvorjani krožijo po odtoku do svojega končnega propada oziroma groba, ki ga tik pred koncem odpre grobar (Janez Škof) na dnu sedežnih kaskad.

A tragedijo, kot naj bi to počel tudi sam avtor, prekinjajo zabavni prizori in trenutki, ki vsaj za nekaj trenutkov razbremenijo občinstvo: poplesavanje na skladbo The Tiger Lillies King Is Dead, besedičenje Polonija pri branju Hamletovega pisma (Aljoz Svete), bahaštvo in robustnost Klavdija (Jernej Šugman) in brezsramnost Gertrude v izvedbi Nataše Barbare Gračner, pa lahkotnost prihoda Rozenkranca (Uroš Fürst) in Gildensterna (Klemen Slakonja).

Humorna morbidnost se tako večkrat sprevrže v grotesknost, na primer s prihodom igralcev na dvor, kjer si Zvone Hribar, Vojko Zidar in Marko Okorn nadenejo rumene gumijaste škornje in rokavice ter odigrajo umor, pa tudi v vedno bolj počasnem gibanju finalnega dvoboja z meči, kjer bližanje smrti prekine kar Samobor, ki zastrupljeni Laertov (Aljaž Jovanović) da v roke Hamletu. Značilni motiv lobanje se tokrat pomnoži in zasede celotno sedežno konstrukcijo, na dnu katere zazeva že omenjeni grob.

Milerjev Hamlet je kljub svojemu odlašanju dinamičen, kljub odmikanju od stereotipov dovolj klasičen, da se ne bo zameril pravovernim shakespearjancem, in dovolj sodoben, da ne bo dolgočasil tistih, ki ga poznajo do obisti.