Mišek Miško in Belamiška, senčna lutkovna pripovedka s srečnim koncem

Na zaprašeni podstrehi so po dolgih letih srečata prijatelja iz otroških dni. Med brskanjem med staro šaro in odsluženim pohištvom se spomnita na igro, ki sta se jo igrala kot otroka. In na zgodbico o miškah iz Mišjega Gradca in Mišje vasi, ki čez hip že oživi pred otroškimi očmi. V čarobnem prepletu svetlobe in senc, preprostih lutk in skorajda filmske instrumentalne glasbe.

Lutkovna predstava Mišek Miško in Belamiška, ki je hkrati prva letošnja premiera za najmlajše obiskovalce gledališča in predzadnja premiera letošnjega koledarskega leta, je nastala po knjižni predlogi Ferija Lainščka z istim naslovom, ki je izšla leta 2009.

Režiserka in dramaturginja Ajda Rooss je v prikupni zgodbici o dveh miškah, ki živita vsaka na svojem bregu reke, ki ločuje premožni Mišji Gradec in revnejšo Mišjo vas, takoj prepoznala potencial za priredbo klasične ljubezenske zgodbe v slogu Romea in Julije na način, ki je blizu najmlajšim.

K temu, da ustvarjalna ekipa Lutkovnega gledališča razišče dediščino in izrazne možnosti senčnega gledališča, je pripomogel poletni obisk mojstrice senčnih lutk, Italijanke Federice Ferarri, ki je s svojimi delavnicami navdušila ljubljanske lutkarje. Po idejni zasnovi Ajde Rooss in ilustratorke Jasne Vastl je slednja ustvarila podobi dveh mišk, ki močno odstopata od pravljičnih ilustracij Maše Kozjek v slikanici. Mišek Miško, Belamiška in drugi prebivalci mišje dežele so namreč narisani tako, kot bi jih najbrž narisali otroci. Vendar pa to ne pomeni, da je predstava likovno skromna.

Ilustracije so mojstri v lutkovnem ateljeju najprej prenesli na karton, nato na polikarbonat, da so dobili matrice za lutke, velike od treh pa vse tja do trideset centimetrov. Zatem so jih lasersko obrezali in s posebnim fotografskim postopkom natisnili na folijo. Posebna je tudi scenografska zasnova predstave. Senčni teater v osnovi prikazuje razmerje med lutko, svetlobnim virom in platnom, zato so ustvarjalci izkoristili priložnost in dodobra raziskali nove izrazne možnosti, ki jih ponuja igra svetlobe in senc. Dediščino najstarejše lutkarske tehnike, senčne lutke, so združili z novimi materiali in sodobno tehnologijo.

Klasično platno je nadomestila posebna plastika, po svojem obnašanju sorodna papirju, ki sta jo igralca, Polonca Kores in Gašper Malnar, med predstavo dodobra izkoristila kot poligon upovedovanja zgodbe v zgodbi. Na belo podlago, po videzu podobno papirju za peko piškotov, sta lutke osvetljevala z drobnimi LED-svetilkami, k osvetlitvi širšega dogajanja na podstrešju pa so pripomogli običajni reflektorji.

Glasbeno spremljavo sta si Jelena Ždrale in Nino de Gleria zamislila skorajda filmsko. Zvesto sledi dogajanju in na svojstven način podpisuje zdaj igrive skrivalnice mišk, zdaj glasne spore med miškinima očetoma, ki prijateljstva svojih otrok ne podpirata, ne nazadnje pa tudi zaskrbljenost tako meščanov kot vaščanov, ko mali miški skupaj pobegneta v neznano. In konec? Saj ni pomembno, kako se zgodba pravzaprav razplete, ugotovita igralca, važno je, da je konec srečen.