"Mefisto ni le hudič, je nadhudič"

Ni veliko dramskih besedil v svetovni umetnosti, ki bi nazorno obravnavala ustvarjalni proces gledališča. Še manj je takšnih besedil, ki bi gledališče kot ustanovo tako surovo secirala in razgalila pred občinstvom, sploh pred in med enim najbolj grozljivih obdobij svetovne zgodovine, nacizmom, kot to naredijo pronicljive besede Klausa Manna v njegovem "slavospevu" umetnikom besede. "Kaj sploh so besede? Čemu služijo? So le hrana papirju in papir je le hrana peči!" Če se ob začetku predstave o tem sprašuje Oskar von Kroge, sam direktor gledališča v Hamburgu (upodobil ga je Ivan Rupnik), je to najboljši dokaz, da je z ustvarjalnim navdihom igralcev nekaj zelo narobe. Nekdaj cvetoče brstišče igralskih talentov v Nemčiji se vztrajno redči in vse, kar velja, je, uspeh v Berlinu.

Tega se zaveda tudi prvak hamburškega gledališča Hendrik Höfgen, ki ga je z levjesrčno močjo zaigral Dario Varga. Höfgen je značilni predstavnik ambicioznega igralca, ki bi za pet minut slave in uspeh naredil vse, šel tudi prek trupel. Nadarjenosti mu ne gre oporekati, vprašljiva je njegova osebnost. Njegova nadutost je odvratna, njegova vzvišenost arogantna. Je sebičnež, "diva" v pravem pomenu besede, ki do svojih kolegov goji le prezir in zaničevanje. On je bog gledališča, le on je sposoben vsega v enem – igre, režije, dramaturgije, scenografije, celo kostumografije in ustvarjanja glasbe. Le on je zmožen dovršenosti, perfekcije. Le on je to, kar igralec mora biti. Kameleon in baraba, ki ne popusti pod pritiski nikogar. Ne nadrejenih, ne družine, ne okolice, ne politike. A kmalu ugotovi, da to ne drži. Porajajoča se struja fašizma in nacizma namreč kot parazit, kot bakterija okuži nemško družabno življenje. Höfgen šele takrat pokaže svoj pravi obraz, ko se izkaže za slabiča, ko milostno prosi odpuščanja za svoje "neumnosti" iz preteklosti, ko postane marioneta v rokah nove, arijske politike. In prav ta dvorezni meč, ko se zamaskirana "trdna" osebnost posameznika poruši v napadu pogoltnega "luciferja", v tem primeru v podobi nacističnega režima, je srž predstave.

Varga je pod izvrstnim režijskim vodstvom Eduarda Milerja ustvaril nepozaben lik dvoličnega umetnika. Njegova sposobnost prilagajati se spreminjajočim se čustvenim in psihičnim trenutkom v predstavi je nekaj, česar človek zlahka ne pozabi. Je drzen kot Höfgen igralec, gotski in mračnjaški kot Höfgen hudič in krhek kot Höfgen človek.

Dovršene kretnje in obvladovanje celotnega odrskega prostora, nadzorovano nenadzorovani izbruhi bolečine in jeze ter prikrita ljubezen in spoštovanje do sočloveka (predvsem do igralca Otta Ulrichsa, ki ga je z dobršno mero sočutja in bridkosti zaigral Robert Prebil, in temnopolte Juliette v podobi Maše Kagao Knez) – vse to so vrline pravega igralskega talenta, ki ga Varga premore v izobilju. Njegova energična spremenljivost je izjemna v skorajda sanjskih sekvencah, ko se njegov lik predaja prepovedanemu sadomazohističnemu ugodju v družbi "amazonske bojevnice" – na eni strani človek angleških manir in natančnosti, na drugi kot v transu plešoči pav. Izvrstno!

Meni osebno najljubšo odrsko kreacijo je tokrat ustvarila predstavnica nežnejšega spola. Maruša Geymayer - Oblak je z likom Lotte Lindenthal prestopila mejo magičnega. Njena upodobitev otroško naivne, navidezno neumne "marilynmonrojevske" žene nacističnega ministrskega predsednika, ki želi biti igralka, je preprosto magična.

Samo resnično nadarjena igralka lahko tako precizno in dovršeno ustvari lik tako netalentirane, koketne igralke. Prizor, ko Höfgenu pokaže, kako bi/bo igrala Marjetko v Goethejevem Faustu, je v svojem jedru tragičen in lep, a zaradi njene načrtno zaigrane nenadarjenosti tudi komičen. Kljub zunanji estetiki je njena umetniška estetika na dnu, je umetna, je nerealna, a obenem tako resnična. Vem, protislovje, ki pa zaradi Geymayer - Oblakove deluje.

Z izjemno strogo in togo prezenco, umirjenim, a vendar grozljivim glasom in grobostjo živali me je prav tako navdušil Boris Kos v vlogi ministrskega predsednika. Zaradi njegove igre, ki je dinamična in estetizirana, je lik sicer osovraženega predstavnika Hitlerjeve nadrase izredno gledljiv in tudi dopadljiv.

Omeniti je treba tudi preostali del ekipe, ki zgodbo o gledališčniku in njegovi vprašljivi etiki združi v enotno celoto. Romana Šalehar je kot gledališka dramaturginja Angelika Sielbert skorajda vezni člen predstave in edina "normalna" oseba v kaosu naraščajoče grožnje Hitlerjeve norosti. Pravšnjo mero odločnosti je liku Höfgenove žene Barbare Bruckner vdahnila Daša Doberšek. Hans Miklas Matije Vastla, goreči zagovornik nacizma in smrtni sovražnik komunizma, je v prepričanju v svoj prav izjemno kompleksen in dovršen. Prav tako dovršena in stroga je tudi igra Olge Grad, ki je izvrstna kot igralka Dora Martin.

Slovenskemu mladinskemu gledališču je z Mefistom ponovno uspel zmagovalni met, če uporabim športni žargon. Ujema se vse, od izbire igralskega "casta" in scenografije (ki je dejansko ni, a to ni pomembno, saj oder zapolni prekipevajoča energija protagonistov) do izjemne "nemške" glasbene podlage in učinkovite luči. V rokah prekaljenega režijskega mačka Eduarda Milerja je zgodba o gledališču in njenih domovalcih pravi posladek, ob katerega sladkobi lahko ljubitelji odrske umetnosti še dolgo uživamo.