Levi na bienalu so podeljeni

Mednarodna žirija pod predsedovanjem Jessice Morgan (VB) in v sestavi Sofie Hernandez Chonge Cuy (Mehika), Francesca Manacorda (Italija), Bisi Silva (Nigerija) in Ali Subotnick (ZDA), je sprejela končno odločitev o prejemnikih zlatih in srebernih levov, ki so jih podelili 1. junija ob uradnem odprtju 55. beneškega bienala.

Zlatega leva za najboljšo nacionalno postavitev je prejela Angola za projekt Luanda, Enciklopedično mesto umetnika Edsona Chagasa. Izbor je žirija utemeljila z besedami, da gre v postavitvi za odlično umetniško in kuratorsko refleksijo nezdružljivosti in kompleksnosti.

Zlatega leva so za prispevek na osrednji razstavi Enciklopedična razstava podelili britanskemu umetniku Tinu Sehgalu. Srebrno odličje za obetavnega mladega umetnika na glavni razstavi pa je prejela francoska umetnica Camille Henrot.

Posebno omembo sta prejela ameriška umetnica Sharon Hayes in italijanski umetnik Roberto Cuoghi. Med nacionalnimi paviljoni je ta naslov pripadel Japonski ter Litvi in Cipru, zadnjima zaradi izvirnega kuratorskega formata, da je v skupni izkušnji združil dve državi, so častno omembo utemeljili v žiriji. S sodelovanjem na mednarodnem umetnostnem zboru sta Ciper in Litva pod skupnim kuiranjem Raimundasa Malašauskasa v kontekstu posameznih nacionalnih predstavitev želela postaviti večnacionalni model razstavljanja, ki na tak način v razmerju do umetnosti in družbe podčruje pomen sodobnega kozmopolitizma. Na skupni razstavi z naslovom oO tako pod okriljem dveh držav predstavljajo številne mednarodne umetnike različnih generacij.

Enciklopedične poti mesta V angolskem paviljonu je v središču tematizacije kompleksna preteklost in sedanjost Luande, glavnega mesta države, ki je z rapidno demografsko rastjo in po državljanjski vojni leta 2002 z najhitrejše rastočim gospodarstvom na črni celini postala paradigma urbane afriške transformacije, ki se v tem kontekstu na različnih koncih celine spopada s podobimi težavami in paradoksi: metropolami brez urbanega značaja in pomanjkanjem infrastrukture za visoko gostoto prebivalstva.

V fotografski instalaciji Edson Chagas skozi dokumentarno natančno in poetično rekonstruirane podobe razpira dihotomije, ki vladajo v angolskem glavnem mestu, podvrženem transformaciji. V seriji Found not Taken Chagas sistematično vizualno zapisuje zapuščene objekte urbanizacije in za njih v novih kontekstih išče druge vloge in povezave. Gledalca umetnik vabi, da si skozi "enciklopedične" podobe mesta sam utre pot.

Zlati lev za življenjsko delo Zlatega leva za življenjsko delo sta letos prejeli avstrijska umetnica Maria Lassnig in Italijanka Marisa Merz.

Lassnigovo so nagradil, ker umetnica, ki je s svojim delom slikarstvo spremenila v samoanalitično orodje, pri 90 letih predstavlja edinstven primer vztrajnosti in neodvisnosti, ki ga je treba slaviti, piše v utemeljitvi nagrade.

Lassnigova že od začetka svoje slikarske prakse obravnava telo, a temu se posveča skozi njegovo izkustveno in ne toliko pojavno plat. Primeri njenih zgodnjih del so izvirali iz prakse "telesno-zavedajočega se slikarstva" in so tako manj figurativni za razliko od poznejših slik, kjer je telo sicer bolj reprezentativno, a so pri njem velikokrat izpuščeni njegovi pomembni deli, kot na primer roke, noge in lasje.

Umetnica sebi raje kot slikarka pravi raziskovalka, njeno delo pa ima pogosto temno psihoseksualno podstat, ki jo na prvi pogled lahko zakriva življenjska živahnost. V zadnjih letih je Lassnigova razvila, kot to sama poimenuje, "radikalno slikarstvo", ki se nanaša na strategije upodabljanja dramatičnih portretov telesa.

Na osrednji bienalni razstavi se predstavlja z izsekom del iz svoje osebne umetniške encikopedije telesa, ki so v vseh teh letih nastala in s katerimi je ustvarila "katalog" vizualnih zapisov o sebi in svetu. Predstavljene podobe teles skozi navidezno barvitost odpirajo drame življenja in njegove fizične manifestacije, ki se odtisnjujejo v telo. Brezčasne masnifestacije notranjih svetov Merzova je zlatega leva za svoje delo prejela, ker se vse od 60. let preteklega stoletja ponaša s svojim edinstvenim umetniškim izrazom. V utemeljitvi nagrade piše, da je Merzova razvila poseben likovni jezik, v katerem se slikarstvo, kiparstvo in risba prepletajo v podobe, ki so na prvi pogled arhaične in prvobitne, v resnici pa gre za sodobne ikone.

Ustvarjalka je ena od osrednjih figur povojne italijanske umetnosti. V 60. in 70. letih je bila umetnica tesno povezana z gibanjem arte povera, njegove usmeritve pa je v svojih delih, kipih, instalacijah, risbah in slikah, prenesla na uporabo vsakodnevnih materialov ter tudi aktivnosti in obrtniških veščin, predvsem tistih tradicionalno vezanih na žensko, kot na primer tkanje in pletenje.

Za umetničino zgodnje delo so značilne organske forme, izdelane iz zvitih in prepletenih kovinskih materialov. V seriji Brez naslova (Žive skulpture), ki jo je začela leta 1966, je aluminij preoblikovala v kokonske spiralne viseče oblike, s tem pa industrijske površine transfromirala v občutljive in delikatne strukture. Skulpture je Merzova razstavljala v svojem stanovanju, pa tudi v galerijskih prostorih.

Drugi ponavljajoči se motiv v avtoričinem delu so abstrahirane upodobitve ženskih glav, nastale ali kot doprsni kipi iz voska in gline ali pa kot kolažne slike in risbe, v katere je vključila različne materiale, kot na primer bakreno mrežico, del kasete in podobno. Narisane podobe ženskih glav, ki jih razstavlja na Enciklopedični palači, ob napeljevanjih misli na religiozne ikone in ženske boginje gledalca pripeljejo do impresij o umetničini senzibilnosti in brezčasnih manifestacij notranjih svetov.