Leteči Holandec: ko Berger interpretira Wagnerja

Osemnajst ton soli bo 18. januarja prekrivalo tla Gallusove dvorane Cankarjevega doma, ko bo šest solistov s 187 nastopajočimi slovenskemu občinstvu predstavilo tako vsebinsko kot tehnično zanimivo opero Leteči Holandec. Kot je na današnji tiskovni konferenci povedal direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, je bil ansambel SNG Opera in Balet zadnjih 30 let vedno dobrodošel na odru Cankarjevega doma in tudi tokrat ni bilo nič drugače: 365 tisoč evrov neposrednih stroškov predstave sta si dve veliki kulturni inštituciji po sestrsko delili na pol, finančno pa je pomagala tudi Krka. V predstavi sodelujeta še Simfonični orkester RTV Slovenija in Slovenski komorni zbor, poleg Matjaža Bergerja pa je k sodelovanju pristopil tudi Anton Podbevšek Teater iz Novega mesta. "Pri takem modelu ni prostora za ozkosrčnost," je povedal Rotovnik.

Razlogov, da so na oder postavili Wagnerjevega Letečega Holandca, je več, je povedal umetniški vodja opere, Milivoj Šturbek. Letos namreč mineva 200 let od rojstva tega skladatelja, hkrati pa gre za opero, ki bo blizu italijanskega pristopa vajenemu slovenskemu občinstvu (Šturbek je pripomnil, da so možni nemoteči aplavzi na odprti sceni) ter v kateri ni pretirano razširjenega orkestra in niso potrebni posebni wagnerjanski inštrumenti, kar pomeni, da imajo za opero celotno domačo zasedbo.

K sodelovanju so povabili šest solistov, ki so hkrati vredni zaupanja in dosegljivi plitkemu žepu ljubljanske Opere; med drugim so danes predstavili Maido Hundeling v vlogi Sente, Andreja Maslakova v vlogi Holandca, Saša Čana v vlogi Dalanda in Branka Robinšaka v vlogi Erika.

Dirigentsko mesto bo v prvem delu predstav zasedel Aleksandar Marković, ki je Wagnerjevega Holandca postavil že v Innsbrucku, hkrati pa je stari znanec slovenskih odrov. Kot je na tiskovni konferenci povedal Marković, je Wagner fenomen v zgodovini glasbe. Njegova brezčasna in vedno aktualna glasba je bila tudi eden od razlogov, da je se odločil za študij na Dunaju, še preden se je naučil nemško, Wagnerja pa uvršča med štiri po njegovem mnenju najpomembnejše skladatelje vseh časov. Dirigiranje drugega dela predstav bo prevzel Igor Švara.

Ker so režijo želeli zaupati domačemu umetniku, so k sodelovanju povabili pet pomembnih slovenskih režiserjev, po predstavitvi konceptov pa izbrali Matjaža Bergerja, ki se je Wagnerja lotil temeljito. Med polletnim raziskovanjem se je za pomoč obrnil tudi k filozofoma Mladenu Dolarju in Slavoju Žižku, ki sta mu osvetlila nekatere temeljne vidike tega dela, pri študiju pa so se lotili tako interpretacij zaveznikov kot nasprotnikov. Kot je povedal Berger, lahko govorimo o treh dejanjih: tavanju (Roland Barthes v Fragmentih ljubezenskega diskurza eno od poglavij začne prav z legendo o Letečem Holandcu, ki tava po morju dokler ne najde prave ljubezni), milosti kot obliki žrtvovanja (po Žižku naj bi pripravljenost, da se žrtvujemo, v drugemu izzvala kretnjo milosti) in srečanju na fjordu.

Pri nastanku je kot dramaturginja sodelovala Nana Milčinski, kostume je kot antitezo Wagnerjevih predpisov kreiral Alan Hranitelj, scenografijo pa je oblikoval Marko Japelj, ki je črpal iz simbolnega v povezavi z nordijskim prostorom. Že omenjene tone soli, ki predstavljajo morje, bo dopolnilo okostje kita v naravni velikosti, ki predstavlja minljivost in hkrati večnost.

Wagnerjev Leteči Holandec bo premierno na sporedu 18. januarja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ponovitve pa bodo na sporedu do 28. januarja.