Ko črte govorijo

Eden od prvih dokumentarcev, ki se posveča slovenskemu stripu, poskuša v 50 minutah orisati določeno obdobje v domači zgodovini devete umetnosti. Film, ki je bil posnet pred približno enim letom, skozi izjave stripovskih avtorjev, scenaristov, založnikov in trgovcev podaja zgodbo o umetniški panogi z ambivalentnim statusom, kot so jo ustvarjalci in vpleteni videli lani. Čeprav so si nekateri domači striparji izborili kultni status, razstavljajo v Moderni galeriji, njihovi zavidljivi ponatisi albumov pa so razprodani, o stripu še vedno govorimo in pišemo kot o alternativni dejavnosti.

Tudi na okrogli mizi, ki je sledila, na kateri so sodelovali avtor filma Valetič ter založnika Katerina Mirović in Vojko Volavšek, so ugotavljali, da je stripovska scena pri nas živahna, vendar pa jo omejujeta majhnost trga, kjer je za večino ustvarjalcev 500 izvodov naklade vrhunec, ter slaba podpora države, ki stripe dojema kot komercialno dejavnost in jim zato dodeljuje razmeroma malo sredstev. S stripom se tako ukvarjajo navdušenci, saj, kot ugotavlja Kostja Gatnik, "kaj več kot za cigarete ni".

Pogled pod prste

Ko črte govorijo sicer ponudi nekaj malega zgodovine stripa pri nas, predvsem z izjavami Mikija Mustra in Maxa Modica, a v filmu je zagotovo najbolj zanimiv vpogled v ustvarjalni proces.

Zoran Smiljanić nam razkrije, kako nastajajo Meksikajnarji, s katerimi knjigami, fotografijami in časopisnimi članki si pomaga, koliko časa potrebuje za eno stran stripa in kako sodeluje s scenaristom Marijanom Pušavcem, za posladek pa pobarva enega od prizorov.

Podobno lahko pod prste gledamo tudi Iztoku Sitarju, ki ga pri ustvarjanju navdihuje pogled na bližnjo cerkev, ter Mikiju Mustru, ki z ravnilom v roki naniza potek risanja. Vsi trije ustvarjajo s svinčnikom, tušem in akvareli, računalniško ustvarjanje pa demonstrirata Matej de Cecco in Ciril Horjak.

Legende in mladi upi

Dokumentarec gosti kar nekaj legend slovenskega stripa, poleg že omenjenih nam Kostja Gatnik razloži, da je svoje stripe začel risati, ker ga je motilo, da v ameriških vedno izgubljajo Indijanci. Za lastno uporabo je začel risati stripe, kjer so kavbojci umirali počasne in mučne smrti. Predstavi se tudi nekaj predstavnikov mlajše generacije, poleg Horjaka in de Cecca še Kaja Avberšek, žal pa v filmu (nekoliko pričakovano) ne nastopa sramežljivi Tomaž Lavrič, malce pa smo pogrešali tudi Marka Kocipra in še koga. A glede na to, da ne gre za pregleden dokumentarec, je bil nabor skupaj z Andrejem Rozmanom Rozo, Boštjanom Gorencem Pižamo, Žigo Aljažem in drugimi več kot zadovoljiv.

Ko črte govorijo je simpatičen prerez nekega obdobja slovenskega stripa, ki kljub nepremostljivim omejitvam slovenskega trga ne podaja fatalističnih napovedi, ampak vzbuja upanje za nadaljevanje stripa – umetnosti, ki je pri nas razvila toliko različnih slogov, da bi o slovenskem stripu težko govorili kot o žanru.

Film si bo v torek zvečer mogoče ogledati na TV-Slovenija.