Kako za pet minut slave postanemo marionete v rokah vodilnih

Je slava res tako minljiva in izmuzljiva? Se lahko človek zaradi hipnega zvezdništva razgali do kosti in pusti neznancem, da brskajo po njegovi duši in odločajo o njegovi usodi? Kaj vse smo pripravljeni storiti, da nas svet pozna in ljubi?

V iskanje odgovorov na ta in še marsikatera druga vprašanja se v komično-grenkem igralskem komadu, ki je nastal po predlogi nemškega dramatika in režiserja Lutza Hübnerja, spustijo "ta spodna" Jasmina, frizerka iz Štepanjskega naselja, nevrotična Manja iz Vrbnega pri Celju in Lili, naduta Ljubljančanka, hčerka bogatih staršev, tri popolnoma različna mlada dekleta, ki se prijavijo na avdicijo za voditeljico nove "odbite" TV-oddaje Odspejsani.

Med vsemi prispelimi prijavami "nevidni" odgovorni izberejo prav naše tri protagonistke in jih v želji, da izberejo tisto pravo, ki bo oddajo naredila za svojo in poskrbela za rekordno gledanost, istočasno preizkusijo. Sprva nedolžne naloge (narekuje jih glas Lada Bizovičarja v "off-u"), kot so spopasti se z nalogo intervjuja in povezovanjem navideznega dogodka v živo, s katerimi bi dokazale svoje sposobnosti pred kamero, se sprevržejo v nerazumljene, celo žaljive zahteve urednika (njegovo popačeno, izkrivljeno mnenje o balkanskih getih v "Štepanjcu" in "Fužinama" Jasmino popolnoma vrže iz tira).

Ne samo da se med preizkusom vsaka od mladenk spopada z lastnimi strahovi ter izpolnitvijo sanj in ambicij, ampak se tudi medsebojno obtožujejo, si mečejo polena pod noge, v določenem trenutku celo fizično obračunajo druga z drugo. Družbenokritična manipulacija odgovornih pa je za vsako preveč in ne glede na Jasminin izbruh in "kulsko" obnašanje, Lilijino egocentričnost in "nadvlado" nad drugačnimi ter Manjin pevski polom in neuravnovešeno osebnost doživijo neuspeh. Istočasno ugotovijo, da niso "luzerke", da so močne osebnosti in da jih je avdicija pripravila na krutost sveta tam zunaj.

V tri tako kompleksno različne like so se doživeto vživele Ajda Smrekar, Tina Gunzek in Ula Furlan. Lili je tankočutno, zanosno in prepričljivo oblikovana odrska kreacija Ajde Smrekar. Za njenim navidezno krutim značajem, ko z obema nogama stoji trdno na realnih tleh in ne verjame v pravljice in gradove v oblakih, se skriva nežno, nestanovitno bitje, ki želi uspeti po lastnih zaslugah, brez vmešavanj bogatega očeta ("To tu je samo moje!" enkrat med predstavo zagovarja svojo samostojnost). Smrekarjeva je kameleonsko, s pravo mero nerganja in zaničevanja, a tudi sočutja in prijaznosti, poskrbela, da je Lili dekle, ki jo obenem neizmerno sovražimo in imamo radi. Tina Gunzek je s kompleksom manjvrednosti in dobršne mere nesamozavesti pričarala Manjo, dekle na robu živčnega zloma. Družinske težave in temačne skrivnosti iz preteklosti ji grenijo mladostniško razposajenost in Gunzkova je to prepričljivo prepletla ter iz tega oblikovala trdno vlogo. Še najbolj prizemljen lik v predstavi je lik Jasmine v podobi Ule Furlan. Furlanova je v odpadnico z "obrobja" Ljubljane z nekoliko pobalkanščeno slovenščino in tako tipičnim (pa je res?) obnašanjem Fužinskih trenirkarjev vnesla potrebno pristnost, in z monologom, v katerem skorajda s solzami v očeh nasprotuje stereotipnim oznakam južnjakov, poskrbela za najbolj srce parajoč trenutek v predstavi.

Predstava je dopadljiv in gledljiv izdelek, ki poskrbi za stalen komični akcent. Mene so bolj prepričali tisti nežni, če ne celo komorni trenutki, ki so v ospredje postavili dekleta kot osebe, takšna kot so, in ne dekleta, takšna kot bi morala biti, takšna kot so si jih zamislili drugi. Pokaže nam tudi zakulisje sicer tako opevane zabavne industrije, ki pa je velikokrat črno in sivo in nič kaj barvito. Pa je to res vsesplošno mnenje ali le pogled posameznika na svet blišča, ki ga poznajo le "izbrani"? Odgovor na to naj vsak poišče pri sebi …