K kot Kosovel, kons, konstruktivizem, Kvintilijan

Monografija – temeljno delo interpretacije Kosovela "Kdo je bil torej Srečko Kosovel, ki je pri svojih 20 letih samozavestno zapisal, da je njegovo življenje slovensko, sodobno, evropsko in večno, četudi pripadnik enega najmanjših evropskih narodov kot pesnik in mislec ni iskal rešitve le zase in za svoj narod, ampak je deloval za rešitev človeštva. Upravičeno se torej smemo vprašati, kako je razumel svoj pesniški poklic, kako položaj intelektualca sredi razdejane Evrope po prvi svetovni vojni in na začetku nove svetovne krize." Seme raziskovanja profesorja Janeza Vrečka je več kot odličen uvod v zgodbo Srečka Kosovela, sveže dešifriranega v monografiji, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU in v kateri je Vrečko strl marsikateri oreh o Kosovelovem življenju in opusu.

Poslušalstvo v Hiši sanjajočih knjig v Ljubljani je lahko na Prešernov dan slišalo marsikaj novega o Kosovelu, ki sta ga v svoje pogovorno kolesje ujela njegov preučevalec Janez Vrečko in literarna poznavalka Tatjana Rojc, tudi recenzentka težko pričakovane monografije, ki si zasluži oznako temeljno delo interpretacije Kosovela. Kosovelovo Zbrano delo je sicer uredil že Anton Ocvirk, njegovo štafeto pa je prevzel Janez Vrečko, ki je po besedah Rojčeve našel ključ za interpretacijo marsičesa novega, ovrgel kopico klišejev, ki se držijo Kosovela, in svoje delo osnoval na Krasu in Trstu kot izhodiščnih metaforah.

Kosovelova usodna povezanost s Krasom in Trstom "Kras, Trst, Mediteran je nekaj, kar Kosovela zaznamuje od otroških let, ko je iz svojega Tomaja s tramvajem odhajal v Trst, da bi tam sprejemal prve kulturne dobrine in se odpiral svetu. Trst je bil takrat mesto velike odprtosti, Joyceovo mesto, mesto večjezičnosti, večkulturnosti. Znameniti slovenski Narodni dom v Trstu je bil izhodišče za Kosovelovo prvo soočenje s kulturo, dramatiko, poezijo, slovenskim visokim jezikom. Žal je Narodni dom leta 1920 doživel požig, tu se je začel pogrom fašizma, o čemer Kosovel veliko piše, in od tega trenutka dalje ta Kras za Kosovela ni več, kar je bil. Kosovel je postal tujec tako na svojem Krasu kot v tedanji Kraljevini SHS," je Vrečko razložil usodno povezanost Kosovela s Krasom, pri pogozdovanju katerega naj bi po očetovi viziji Srečko kot gozdarski inženir tudi aktivno sodeloval.

Vešč tehničnega znanja je bil zato tudi dojemljivejši za probleme, na osnovi katerih je zasnoval svoj konstruktivizem, k čemur je po Vrečkovih besedah pripomogla tudi abstraktna kraška pokrajina, ki se je zajedla v Kosovelovo podzavest in ga spremljala vse življenje. Hkrati pa je eden najprodornejših in še danes aktualnih besednih snovalcev v slovenskem jeziku tako rekoč iz domače hiše prinesel načelo, da je "jezik tisto, kar je narojeno in brez česar Slovenci ne moremo preživeti, zato je danes verjetno aktualnejši kot kadarkoli prej".

Kalejdoskop – enciklopedija konstruktivizma Jezik kot svetinja, s katero se ni mogoče igrati, je tudi osnova njegovega ustvarjanja, ostaja berljiv in celo formule so del pomenskega gradiva pesmi, je prepričan Vrečko, ki je spomnil na Kosovelovega novega človeka, ki prihaja z vzhoda, novega človeka v rdečem plašču, novega človeka, prihajajočega iz zibelke konstruktivizma. "Kosovelov konstruktivizem je treba razumeti z dveh vidikov – kot pesem, ki mora vseskozi ohranjati pomen, in kot pesem, ki je arhitektura," je poudaril raziskovalec Kosovela in na piedestal ene temeljnih pesmi evropskega konstruktivizma in enciklopedije konstruktivizma postavil pesem Kalejdoskop, rezultat "Kosovelove obsesije z gibanjem, ki je tisto, ki povezuje prostor in čas".

Avtor monografije, ki je osrednjo pozornost namenil razlagi Kosovelovega konstruktivizma, je zbrane v Hiši sanjajočih knjig pozabaval z razlago, da je vse zbrano v črki K: kontruktivizem, Kosovel, Kvintilijan, Srečkovo nesojeno ime in njegov avantgardistični vzdevek, pa tudi kons, kot je Kosovel poimenoval svoje stvaritve, za nameček je bila njegova mama Katarina. Navsezadnje se tudi Kalejdoskop začenja na usodno črko in predstavlja osnovo, iz katere "Kosovel izpelje vse svoje konstruktivistične konse, utemeljene na ruskem konstruktivizmu, in čeprav jih je le dober ducat, pomenijo vrhunec evropskega konstruktivizma". Izdani v pesniški zbirki Integrali še danes predstavljajo najmodernejši tip slovenske poezije.

Srečko Kosovel – počasi rešljiva uganka Tatjana Rojc je z vprašanjem, kako to, da s(m)o kljub raziskovanju vseh slovenskih literarnih zgodovinarjev Kosovela dešifrirali šele po Vrečkovi zaslugi leta 2012, vrgla novo kost za glodanje, na katero je avtor monografije ponudil zanimiv odgovor. Anton Ocvirk je začel Kosovela raziskovati zelo zgodaj, zanj se je zavzel kot za izvrstnega avtorja, a uredniki niso bili naklonjeni objavljanju njegovih del, zato je Ocvirk doživljal ostre napade. Za nameček je Kosovel pisal s hlastno pisavo, ki je bila težko berljiva, zato so Ocvirku pri dešifriranju rokopisov nemalokrat na pomoč priskočili lekarnarji, znani po sposobnosti branja praktično neberljivega.

Počasnemu razkrivanju Kosovela je botrovala tudi nekdaj težja dostopnost do spoznanj teorije konstruktivizma, na osnovi česar je pesnika, ki je slovensko poezijo pognal v sam vrh evropskega Parnasa, dešifriral ravno Vrečko. Tako je nadgradil Ocvirkovo že urejeno impozantno Kosovelovo zapuščino, ki obsega več kot tisoč pesmi, pa še pisma in njegove dnevniške zapise, ki so vsi skupaj pričevalci o Kosovelovi neprekosljivi ustvarjalski sli, saj je tolikšen opus ustvaril do leta 1926, ko ga je pri 22 letih pokončala zahrbtna pljučnica. "Kosovel je izredno zapleten avtor, pri njem je treba vzporedno študirati njegovo poezijo, njegove dnevniške zapiske in njegovo korespondenco, in hkrati po možnosti poznati vse tisto, kar je poznal Kosovel. Do zdaj se je pokazalo, da vsi tisti, ki smo se ukvarjali z njim, še vedno vemo manj, kot je vedel Kosovel sam," Vrečkove besede zgovorno pričajo, da Kosovel kljub obsežni monografiji v nekaterih pogledih še vedno ostaja uganka.