Jonathan Burrows: Danes je v poplavi umetnikov težko opozoriti na lastno ustvarjalnost

Vaše sodobno ustvarjanje odlikujeta inteligenca in humor. Kakšen je bil odziv občinstva v Cankarjevem domu na slovenski premieri predstav Ceneno predavanje in Kravji komad? Z Matteom (Fargionom, op. a.) dojemava najine predstave kot pogovor z občinstvom, enakovrednim glede na znanje in izkušnje. Gledalci lahko spremenijo končno obliko predstave s svojo pozornostjo, nepozornostjo, smehom, tišino … S svojimi odzivi dajejo predstavi dovoljenje, da izbere katerokoli obliko: uradnejšo, manj uradno, bučno ali resno.

Drživa se načela, da se prilagodiva občinstvu, kar pomeni, da se trudiva opazovati in poslušati, kaj se dogaja med gledalstvom, kar je zame zanimivejše kot neposredno soočanje ali nagovarjanje ljudi. Občinstvo v Cankarjevem domu nama je v torek zvečer pustilo dovolj manevrskega prostora in hkrati namenjalo dovolj pozornosti podrobnostim najinega nastopa, kar je bilo razveseljivo in nama je omogočilo, da sva lahko preprosto in spontano prehajala iz tihe prisotnosti v glasnejše izvajanje.

Kateri koreografski nasvet iz začetkov svoje koreografske kariere bi delili s prihajajočo generacijo mladih koreografov? Mislim, da se vsaka nova generacija koreografov znajde v drugačnem položaju, zato mora poiskati svoje načine dela in preživetja. Moji pogovori z mlajšimi umetniki tečejo o trenutnem stanju in izmenjava informacij med nami je vedno vzajemna.

Katere vrline omogočijo izvrstnemu koreografu, da stopi iz množice povprečnih? To je zanimivo vprašanje, a v resnici ne vem, kaj je tisto, kar povzroči, da delo nekoga izstopa, za analiziranje pa bi bila potrebna daljša in bolj zapletena razprava. Morda je to kombinacija hrepenenja po nadaljnjem ustvarjanju; budnega spremljanja, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja v plesu in drugih oblikah umetnosti; plesnih izkušenj in lastne angažiranosti pri iskanju uveljavljenih kulturnih prizorišč; in stremljenja k temu, kar se ocenjuje kot novo ali zaželeno v kateremkoli trenutku.

Danes je v poplavi umetnikov težko opozoriti na lastno ustvarjalnost – to je globalizirana ekonomija umetnosti. Mlajši umetniki imajo po eni strani prednost z različnimi programi potovanj in izmenjav, po drugi strani pa izjemno težko prodrejo na trg. Ampak mislim, da se ljudje ves čas mrežijo in iščejo nove možnosti za nastopanje, temu ustrezno prilagajajo svoja pričakovanja, tako da se kakovostno ustvarjanje nadaljuje.

Kaj je za vas čar povezovanja koreografiranja z drugimi vejami umetnosti? Danes so vse vrste umetnosti v določeni meri interdisciplinarne, zato se v resnici ne sprašujem, zakaj se premikati iz enega medija ustvarjanja v drugega. Sam sem se začel zanimati za klasično glasbeno kompozicijo, zato ker prihajam iz baleta, ki je tesno povezan s klasično glasbo. Tako sem srečal skladatelja Mattea Fargiona in Kevina Volansa, ideje katerih so se mi zdele spodbujevalne in osvobajajoče. Z Matteom trenutno uporabljava tudi besedilo in projekcijo, ampak vse v okviru prvotnega impulza ustvarjati glasbo – ustvarjati predstavo kot glasbo.

Vaša tridnevna delavnica Pisati ples, ki v teh dneh poteka v Ljubljani, raziskuje koreografske in kompozicijske postopke, predstave in filozofije, in išče odgovore o ustvarjanju plesa in njegovi komunikaciji z gledalcem. Kakšen je vaš odgovor na temeljno vprašanje, kaj ples lahko posreduje in česa ne more? Vprašanja, kaj ples lahko oziroma česa ne more posredovati, ne postavljam kot izziv, ampak kot način osredotočanja na ples, kadar je gibanje dovolj izrazito in zgovorno, da ga lahko uporabljamo kot nasprotje govoru, glasbi ali sliki. Samo gibanje je lahko zgovorno, ampak tega ne smemo jemati za samoumevno, to je vse.

Danes boste predstavili svojo knjigo Koreografov priročnik, sveže izdano v slovenščini. Zakaj naj jo bralec vzame v roke? Koreografski priročnik sem napisal, ker sem spoznal, da ne obstaja veliko strokovnih knjig o tej tematiki. Sploh pa ne takšnih, ki bi obravnavale množico načinov, ki jih danes uporabljamo za ustvarjanje predstav. Seveda mi to nikoli ne bi uspelo brez obilice razmišljanj več sto drugih koreografov, s katerimi sem se v obdobju petih let srečal na razpravah na delavnicah, tako da v knjigi ni predstavljeno samo moje mnenje.

Knjiga ni mišljena kot manifest ali učni pripomoček, temveč kot sredstvo za spodbujanje razmišljanja in kot nekaj, o čemer je vredno razpravljati, ne glede na to, ali jo preberete ali zgolj pokukate vanjo, pa naj bo knjižna ali elektronska izdaja, kupljena ali sposojena.