Jakopičev paviljon in impresionizem

Začetno poglavje modernizma se začne ne le v Sloveniji, ampak v celotnem zahodnem kanonu umetnostnega sistema, z impresionizmom. Dela za tokratno postavitev v Moderni galeriji je izbrala Beti Žirovc.

Poudarek na Jakopičevem paviljonu Slovenija pred stoletjem še ni imela prostora, v katerem bi se lahko razstavljala umetniška dela.

Galerijski sistem je pri nas vzpostavil Rihard Jakopič s svojim paviljonom, ki so ga slavnostno odprli leta 1909 skupaj s tretjo slovensko umetniško razstavo. Stal je v neposredni bližini današnje Moderne galerije in pravoslavne cerkve. Leto za tem je v prvem samostojnem likovnem razstavišču Jakopič organiziral veliko pregledno razstavo z naslovom 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem.

Jakopičevo podjetje za umetnost Prva ustanova na Slovenskem, ki je bila namenjena predstavljanju sodobne in aktualne umetnosti, ne le slikarjev, ampak tudi kiparjev in fotografov, je bil Jakopičev paviljon. Na razstavi je mogoče prek arhivskih posnetkov poleg arhitekture Jakopičevega paviljona videti tudi tedanji način razstavljanja.

Trenutna postavitev in predstavitev impresionistov v galeriji opozarja na vsebinsko opremljenost in oblikovanje tedanjih razstavnih prostorov. Belino so v moderni zamenjale tapete, barve in drugi vizualni pripomočki, ki podkrepijo koncept same razstave. Tapeta, ki je sestavljena iz treh barvnih pik, daje v optičnem mešanju barve enoten barven vtis sive barve, hkrati pa kot točke pike spominjajo na način slikanja v impresionizmu.

Črednik Ivana Groharja S postavljanjem rož ob impresionistična dela so v galeriji opozorili na salonski način razstavljanja umetnostnih del na začetku prejšnjega stoletja. Razstave so bile opremljene s težkimi zavesami, pohištvom in slike v dveh ali treh ravneh so bile del galerijskega sistema. Predstavljeni so štirje glavni naši impresionisti: Matija Jama, Matej Sternen, Ivan Grohar in Rihard Jakopič.

Slovenski impresionizem ni čisti impresionizem, saj so naši slikarji tuje vplive sprejemali z zamudo in jih seveda prilagajali in mešali z drugimi vplivi, pri nas predvsem z vplivi secesijske umetnosti iz nemško govornega področja. Vstop v kronološkem pregledu del nam ponuja slikanje narave, raziskovanje optičnih učinkov, pri čemer je motiv manj pomemben, ampak je pomembna barva, subjektiven vtis, ki se nagiba k čim večji objektivnosti, in pozornost usmerja na objektivno zaznavnost barve.

Ko fotografija v zavesti občinstva neha tekmovati s slikarstvom, ta postane samostojen izrazni medij. Fotografija se je v začetku stoletja borila za legitimno mesto v umetnostnem sistemu tedanjega občinstva in institucij. Moderna je ena od institucij pri nas, ki že leta skrbi tudi za medij fotografije, ki je tokrat prvič vključena kot dopolnjevalka in pripovednica likovne umetnosti.

Fotografija ima svoje probleme in karakteristike in ti se očitno kažejo v Kraševčevem delu, ki se je pri svojem delu soočal tudi z impresionističnimi likovnimi problemi. Kraševec v tem mediju opozarja na naključno kadriranje, izrez iz narave, izrez iz konteksta v pikturalizmu, ki se spogleduje s tehniko impresionističnega slikanja.