Intervju s fotoreporterjem Tonetom Stojkom

Letos praznujemo 20. obletnico t. i. afere JBTZ, ki se je začela 31. maja 1988 z aretacijo Janeza Janše, ker so pri njem v prostorih podjetja Mikroada v hišni preiskavi našli fotokopijo delov vojaškega povelja, ki je imelo oznako »državna skrivnost«. Kasneje so aretirali še Ivana Borštnarja, Davida Tasiča in Francija Zavrla, ki se je branil s prostosti, v Sloveniji pa so se začeli množični protesti in druge oblike upora. To je bilo eno temeljnih poglavij slovenske pomladi, ki se je nadaljevalo z vojno za Slovenijo in ustanovitvijo samostojne države. Pred praznikom dneva državnosti smo se pogovarjali z nekdanjim fotoreporterjem in urednikom fotografije pri Mladini, Tonetom Stojkom, ki je je s kamero ujel te dramatične dogodke in jih skozi fotografijo naredil za zgodovinske. Na ogled so v Mestnem muzeju Ljubljana na razstavi z naslovom Sporočilo za javnost, ki so jo zaradi velikega zanimanja podaljšali preko poletja.

Ob zgodovinskih in dokumentarnih prispevkih o znameniti aferi JBTZ v medijih skoraj vedno naletimo na tisto znamenito fotografijo, ko Janez Janša v spremstvu dveh sodelavcev državne varnosti po preiskavi na sedežu podjetja Mikroada v Ljubljani odhaja na zaslišanje. Kako vam je v takšnih napetih okoliščinah uspelo ovekovečiti ta dogodek? Imel sem srečo, da sem lahko tisti dan šel na Mikroado po knjigo Staneta Kavčiča – Spomini. Prišel sem ravno med hišno preiskavo. Najprej so me zadržali, potem pa videli, da z mano ni nekega »haska«, in me izpustili. To je bilo okrog pol desetih dopoldne, čez eno uro pa sem se skril in naredil zasedo. Spraševal sem se, ali naj to ovekovečim ali ne, kaj je moja dolžnost − biti tiho, kot sem jim obljubil na Mikroadi, ali vse to posneti? In prevladala je seveda druga teza. Tako sem pač fotografiral vse, ki so odhajali, in tako je nastala ta fotografija, ki ni za tujca nič posebnega. Trije hodijo po neki cesti in to je to. Likovno in kompozicijsko se mi zdi lepa, vsebina pa je vrednost pridobila šele kasneje, ko se je izkazalo, da Janeza Janše ni nikjer oziroma da je izginil. Takrat sem jaz prišel na Mikroado k Bavčarju in mu rekel: Na, tukaj je. Me je bilo pa strah, saj nisem bil vajen fotografirati takih stvari, zato sem negative dobro skril, če bi prišlo do kakšnih preiskav in če bi mi jih hotel kdo zaseči. Ampak moram reči, da nikoli nisem imel težav zaradi te fotografije.

Ste že takrat imeli nekakšen sedmi čut, da se v prihodnjih dneh in tednih utegnejo dogajati dramatične, prelomne stvari, ki bodo usodnega pomena tudi za fotografsko dokumentiranje teh dogodkov? Ste takrat, da tako rečem, tudi spali s fotoaparatom? No, s fotoaparatom nisem spal, ampak prvo pravilo fotoreporterja je, da ima s sabo vedno fotoaparat in da na njem nima pokrovčka, ker to, da ga mora vsakič sneti, ga lahko stane zelo dobrih fotografij. S tem sem se zapisal enemu gibanju, ki je nastajalo takrat in se je zame kot fotografa končalo s koncem vojne za Slovenijo. Takrat sem pravzaprav nehal biti fotoreporter. Imel sem srečo, da sem pač živel v nekem času, ki je bil res poln dogodkov. Vso energijo sem vložil v to, da sem jim sledil, in fotografiral sem vsako bizarno dogajanje v tistem hipu, ki pa je v nekem kasnejšem času imelo drugačne posledice.

Ali ste slutili, da se nekaj pripravlja? Glejte, to je bila ena takšna energija, ki te vsrka vase, to se ne da opisati z besedami. Tudi na fotografijah se to vidi. Sodelovali so vsi moji prijatelji, znanci, skratka vsi, ki sem jih poznal. Ko te enkrat vsrka, si noter in slediš sebi, svojim željam, in dokumentiraš vse, kar je mogoče.

Kateri motivi so se vam zdeli še posebej zanimivi v času slovenske pomladi, ob tistih najpomembnejših dogodkih po zaprtju Janeza Janše in kasneje še preostalih članov, ki so sestavljali znamenito četverico JBTZ? Nisem izbiral dogodkov tako, da bi si rekel, da bom fotografiral samo portrete sodelavcev, dogajanje na ulici, samo grafite itn. Skušal sem zajeti vse, od reportažne in portretne fotografije do dokumentacije nekih bizarnosti, napisov, ki so danes bili, jutri pa ne več. Tako da ne bi mogel reči, kaj mi je bilo všeč; v bistvu mi je bilo všeč vse, ker pač vse sestavlja neko celoto, spomin na tisti čas.

V Sloveniji, še posebej v Ljubljani, je takrat vladala neka posebna napetost, tesnoba, ki jo je bilo čutiti v vsakodnevnem življenju, še posebej pa na velikih zborovanjih pred Metelkovo, na Roški, na Kongresnem trgu in Trgu revolucije (današnjem Trgu republike). Ste poskušali ta čustva ujeti na fotografijah? Fotografije imajo svoj čustveni razpon od žalosti do vzhičenja. Zdi se, da so te fotografije, če jih gledam kot zunanji opazovalec po dolgem času, res polne čustev. Ne bi rekel tesnobe, prej bi rekel zanosa, bojevitosti za prihodnost. Med kasnejšimi dogodki pa so tudi žalostni posnetki, tudi mrtvih, ki so padli v vojni tako na eni kot na drugi strani.

Rekli ste, da niste imeli kakšnih posebnih težav zaradi znamenite fotografije pridržanja Janeza Janše. Zagotovo pa ste se v različnih situacijah ob fotografiranju tega burnega časa slovenske pomladi in kasneje vojne znašli tudi v kakšnih nevarnih situacijah. Poleg tega bi vam lahko vojska in še kdo zaplenil fotografsko opremo, češ da ste posneli nekaj, česar ne bi smeli. Kako ste bili pripravljeni na takšne primere? Ali ste posebej poskrbeli za varnost tega gradiva?

Nekajkrat me je bilo zelo strah. Prvič, ko sem fotografiral aretacijo Janeza Janše, ker pač nisem vedel, kaj bo sledilo. Drugič pa me je bilo strah na Brniku, kjer sta padla prva dva fotografa v slovenski vojni. Kakšnih petnajst minut prej sem z njima še klepetal in jima rekel, naj ne hodita na pisto in naj se ne vozita tam, da so okrog tanki, ki jih onadva sicer ne vidita, ampak da so in se jima lahko kaj zgodi. Ko so ju zares ustrelili s tankov in sta pri tem zagorela, sva z edinim gasilcem, ki je bil tam v službi, hitela na pomoč. Zanju žal ni bilo pomoči. Pri tem nisva imela čisto nobenega zagotovila, da se nama ne more zgoditi enako. Še bolj me je bilo strah tam blizu Krškega, kjer sem fotografiral transportnik, v katerem je bil mrtev mlad vojak JA. Ne vem, kdo ga je sestrelil, lahko da tudi njegovi. Tam sem bil čisto sam, nikjer ni bilo nikogar, in ko sem se vračal po cesti, je iz gozda prišel en tank in jaz sem samo obstal. Takole sem si rekel: V tej situaciji nimam nobene možnosti, da zbežim, zdaj ni nič več odvisno od mene. Tekel ne bom, skrival se ne bom. In tank je šel mimo, jaz pa sem odkorakal v svojo smer.

So ti prizori prihajali za vami, ste jih kdaj podoživljali? Že po vojni sem na kranjskem sodišču pričal o smrti mojih avstrijskih kolegov fotografov. Takrat mi je sodnik rekel: »Vsak človek ima neko količino sreče in vi ste svojo že porabili.« Odvrnil sem mu, da se s tem strinjam. In nisem hotel fotografirati ne vojne na Hrvaškem ne vojne v Bosni, ker sem prav čutil, da bi se ... Ni bilo možnosti, da bi lahko preživel drugo vojno, in takrat sem v bistvu končal novinarsko fotografiranje.

Kaj je pri vojnem fotoreporterstvu najnevarnejše? Na kaj je treba biti pozoren, kje se je treba ustaviti, da ne stopiš kakšnega koraka preveč naprej, da ne tvegaš preveč? Vojno reporterstvo je kot droga. Ko enkrat začutiš smodnik v nosu, ko vidiš, da je lahko vsaka fotografija zgodovinska, je pot nazaj včasih zelo težka. Takrat ima po mojem mnenju glavno vlogo natreniranost, koliko obvladaš načine vojskovanja itn. Dejansko moraš biti specialist, biti moraš enako natreniran, kot so vojaki, ali pa še bolj. In malo strahu moraš čutiti, tako da se znaš potegniti nazaj. Žal je zelo veliko fotoreporterjev padlo v vseh vojnah. V Vietnamu, se spomnim, jih je padlo 50 ali pa več, padli so tudi pri nas; tudi Ivo Štandeker, s katerim smo bili skupaj in za katerega mi je neskončno žal. Ampak kaže, da on ni znal pravi čas stopiti nazaj. Navsezadnje sem jaz le imel sina, s katerim sva se odločila, da bova tekmovala na svetovnih prvenstvih BMX, da bo on tam zmagoval, da bo svetovni prvak itn. To je bil zame magnet, zaradi katerega sem lahko stopil nazaj. Samemu sebi pa sem rekel, da si ne bi dovolil, da bi me tam neki človek s štirimi razredi osnovne šole ubil samo zato, da bo dobil 600 mark, kolikor je bila takrat cena za novinarja.

Ali danes, ko je vse mirno, ko imamo svojo državo, varnost itn., ko se prihodnost lahko tudi predvidi, pogrešate ta adrenalinski čas ustvarjanja zgodovine v smislu svojega stanovskega ustvarjanja, torej fotografskega in fotoreporterskega dela? Ali je eno takšno burno obdobje dovolj za nekakšen ustvarjalni presežek v karieri? Ne, jaz sem pač imel to srečo, privilegij, da sem živel v tem času. Imel sem tudi to srečo, da sem lahko v to usmeril energijo. Razen novinarske fotografije imam namreč še strogo osebno fotografijo, nekateri to imenujejo umetniška fotografija, z razponom od portreta do akta. Ko je bilo zatišje pred tem burnim časom, ko je bil čas mladinskih delovnih brigad in se jaz pač nisem mogel fotografsko izraziti, sem poudarjal tisti umetniški del fotografije in vanj vlagal več energije. Tako mi v tem hipu ni čisto nič žal, ker se lahko vedno vrnem v svojo osebno, umetniško fotografijo.

V tistih burnih, prelomnih časih slovenske pomladi ste bili tudi urednik fotografije na Mladini. Kako danes gledate na vlogo reportažne in dokumentarne fotografije v resnih tiskanih medijih? Ima pravo vlogo ali menite, da se še vedno daje prednost besedilu ali da je fotografija morda celo preveč tabloidno uporabljena, ko se dogodke prikazuje kot neke slikanice z malo besedila?

Vse revije, ki so bile resne in ki so gojile fotoreportažo ali fotografsko izražanje, so propadle, na primer Life. Skratka, trenutno ni medija, za katerega bi lahko rekel, da veliko da na reportažno fotografijo. Zdaj je pač jasno, da fotografi čutijo potrebo po takem izražanju, in zato najdejo bližnjice, da se tudi v netipičnih medijih kdaj pa kdaj pojavijo kakšni izvrstni izdelki. Vendar pa nimamo ilustrirane revije, ki bi gojila fotografijo, predvsem reportažno zvrst.

Je rešitev internet? Mogoče je zdaj res internet tisti, ki lahko prevzame vlogo medija, kjer so lahko objavljene reportaže, in to brez dragega vlaganja v tiskarsko tehnologijo, papirje. Internet zna zapolniti marsikatero vrzel, zato uporabljam vse medije. Čeprav imam doma goro klasičnih fotoaparatov, nisem obstal na tej stopnji. Zanima me tudi digitalna fotografija, saj brez digitalnega fotoaparata sploh ne moreš biti konkurenčen. Lahko si dober, ne moreš pa biti konkurenčen.

Robert Gorjanc Foto : Damjan Levičar, Matevž Paternoster – Arhiv Mestnega muzeja Ljubljana Video: Damjan Levičar