Intervju s češkim pisateljem Michalom Vieweghom

Vaša dela so prevedena v 21 jezikov. Ste avtor romanov z izjemno visokimi nakladami. V katere jezike vas največ prevajajo? Največ mojih knjig so prevedli v Avstriji, sledijo Nemčija, Poljska, Hrvaška, tudi v slovenščino je prevedenih kar sedem mojih knjig. Tri so prevedene v italijanščino, dve v španščino, po ena v francoski in ena v angleški jezik. Najtežje se je prebiti na anglosaksonski trg. V ZDA predstavlja prevodna literatura le en odstotek vseh izdanih knjig.

Zakaj po vašem mnenju pri prevodih vaših del vodi prav Avstrija? Ker imajo najboljši okus za literaturo (smeh). Knjiga Angeli vsakdanjega dne je bila tam razglašena za najboljšo knjigo letošnje pomladi. Menim, da je uspeh v tujini vedno bolj posledica srečnih naključij. Pri založbi "Hanzer Dojtike", kjer sem začel, so zaposlene same uslužbenke. Povabile so me na spoznavno večerjo, kamor sem prišel s soprogo. Poleg naju z ženo je sedelo 11 gospodičen, vzdušje je bilo zelo sproščeno in domače. Takoj sem se jim priljubil, to imam za srečno naključje, ki je privedlo do mojega uspeha v tujini.

Razveselil me je pogovor z avstrijskimi literarnimi kritiki, saj so razumeli, kaj želim v romanih izraziti. Ponavadi se s tovrstnimi ljudmi ne ujamem najbolje, v avstrijskem primeru pa se je vse dobro izšlo. Ko je v Avstriji izšlo pet mojih knjig, so mi s tednika "Der Spiegel" na Češko poslali pisateljskega kolega in vrstnika Thomasa Brussiga, ki je napisal obširno reportažo. Spet eno izmed srečnih naključji, o katerih govorim. Jaz se mu predstavil svoje najlepše prijateljice, on pa je napisal dobro reportažo (smeh).

Kot sami pravite, vsako leto napišete en roman, uspešnico, ki jo nato promovirate po svetu. Je to diktat vašga založnika, morda davek družinskega življenja? Si želite kdaj več ustvarjalne svobode? Poročen sem že osem let, imam tri otroke, družina mi ne postavlja posebnih pogojev. Sedaj bi moral povedati šalo o teh, ki imajo hipoteko na hišo in so za preživetje prisiljeni vsako leto izdati eno uspešnico, vendar temu ni tako. Ne želim se domišljavo primerjati, ampak tudi Woody Allen vsako leto naredi film, pa verjetno nima hipoteke na hišo. Ima pa veselje do svojega dela, tako kot ga imam jaz. Moj založnik sodi med moje najboljše prijatelje. Sam mu sporočim, kdaj bo izšla naslednja knjiga, ne obratno. Nad menoj ne izvaja pritiska. Kot kaže, sem ustvaril vtis, da sem delaven, vendar to ne drži. Pisateljujem tri do štirih ure dnevno, to je luksuzna služba.

Kako bi se odzvali na mnenje Lenke Jungmann iz praškega inštituta za češki jezik, da ste v zadnjih letih namerno spremenili slog pisanja v tabloidnega, predvsem zaradi boljšega zaslužka? Z Jungmannovo se ne strinjam, ne spoštujem njenih nazorov, sploh se ne razumeva. Ni res, da sem namerno spreminjal slog pisanja. Od nekdaj sem se rad izražal na različne načine, vedno z veliko mero humorja. Prva uspešna knjiga je bila Čudoviti pasji časi, za katero je res značilen moj avtorski humor. Najprej izberem prigodo, izhodiščno privlačno življenjsko situacijo, ki bo pritegnila bralca in v njem vzbudila radovednost. Roman za ženske sem hotel napisati kot različico romana Danielle Steel. Vključiti sem želel tisti večni motiv osamljene ženske, ki nenehno obsedeno išče pravega. Poskusil sem napisati "bestseller", kot jih piše Steelova, vendar z več humorja in za bralca na nekoliko zahtevnejši ravni. Med drugim pišem tudi literarne parodije, politične feljtone, psihološke novele, kot je Učna ure kreativnega pisanja. Moje zgodbe o angelih in umiranju niso komercialna besedila, saj se prodajajo štirikrat ali petkrat slabše kot Roman za ženske. V tem vidim dokaz, da ne ustvarjam knjig le zaradi dobička, saj pišem o tistem, kar me zanima v danem trenutku, vsebinsko in slogovno.

Ne zanikate, da so liki v vaših romanih avtobiografski, vendar se izjemno celostno vživite tudi v lik 19-letnega dekleta ali pa 45 let stare ženske. Pri opisovanju odnosov med obema spoloma se pogosto postavite na stran ženske, njenega nasprotnika pa postavite v podredje. Ali bolj čutite s svojimi junakinjami? Opis pisateljevih delovnih nalog zajema tudi sposobnost vživljanja v like, ne glede na spol in starost. Med moškim in žensko ni tako velikih razlik, kot se zdi. Preživljamo isto življenje. Če bi moral pisati o 60-letnem direktorju nekega podjetja, ki je okruten in neusmiljen, bi se v njegovo vlogo težko vživel, preprosto zato, ker to ni moj način. Sem že drugič poročen, imam tri hčerke, tečaj kreativnega pisanja sem učil v razredu s samimi študentkami, na splošno imam veliko izkušenj in stikov z ženskim spolom. Poučeval sem na osnovni šoli, kjer sem delal s 30 kolegicami. Ne trdim, da sem odkril vse skrivnosti ženskega sveta, vendar imam prijateljice, ki mi zaupajo, pogovarjamo se o življenju, ločitvah. Rad jim prisluhnem.

Na zadnjem PEN srečanju na Bledu je beseda tekla tudi o fenomenu visoke in popularne literature, oziroma o svetovni in globalni literaturi. Kot predstavnik prve je bil omenjen Dostojevski, ki podaja univerzalna spoznanja z avtorskimi literarnimi izumi. Kot predstavnik globalne literature je bil omenjen Dan Brown, ki podaja splošna dejstva v istem slogu brez napornega branja. Kam bi se uvrstili? Poznam svoje meje, vem da ne bom nikoli dosegel ravni Dostojevskega ali Tolstoja. Pišem literaturo srednje poti. Vseeno bi rad verjel, da se v mojih delih nahaja več resnice in življenjskih dogodkov kot pri Danu Brownu. Njegove knjige so zelo kompleksni konstrukti, polne zapletov in skrivnosti, ki jih rešuje protagonist. Vse skupaj je zelo privlačno za bralca. Brown verjeten tok dogodkov utemelji na poprejšnjem raziskovalnem delu. Menim, da piše kakovostno literaturo za branje v prostem času, vendar v njegovih zgodbah ni resničnega življenja. Vsi beremo knjige zato, ker prej ali slej v eni od njih odkrijemo lastno življenjsko zgodbo. Te v Brownovih delih ni mogoče najti, ker piše domišljijsko literaturo.

Zakaj se obremenjujete s kritiki, če veste, da delate dobro ter ste zadovoljni s svojim življenjem? Priznam, da sem se v preteklosti na kritiko odzval zelo histerično. Določene stvari je ljudem težko dopovedati, če tega niso doživeli. Ko kritiki v stavku "prečrtajo le eno ali dve besedi, to spremeni kontekst prvotne zgodbe. Avtor želi z nekim stavkom poudariti svojo ironijo, po minimalni vsebinski spremembi pa lahko avtorjeva trditev učinkuje narcisoidno. Pred štirimi leti si je moj založnik obljubil, da bo prenehal s kajenjem ter je v hotelu pustil polno škatlo cigaret. Ideja se mi je zdela dobra in zadal sem si nalogo, da ne bom več govoril in pisal o kritikih, da se bom odvadil. Do zdaj se tega držim in se s kritiki ne ukvarjam več.

Vendar ste za obračun s kritiki nekaj časa uporabljali tudi svojo literaturo. Da, da, v svoji literaturi sem bil bitko s kritiki in v romanih sem vsem dodelil negativne vloge. Žal mi je. Moram reči, da se stanje izboljšuje, moje zadnje knjige so prejele zelo dobre ocene, v superlativih, vse najboljše o meni.

Kaj berete? Imate najljubše češke in svetovne avtorje? Sem v žiriji, ki odloča o podeljevanju nagrad za najboljša češka literarna dela, zato spremljam produkcijo domačih avtorjev. Češka na žalost že dolgo ni imela kakšnega zlatega pisateljskega obdobja. Če bi hotel našteti deset dobrih čeških romanov v zadnjih letih, bi imel težave. Med svetovnimi avtorji je več takih, za katere si rečem, "če bi le sam znal napisati na tak način," pa ne bom nikoli. Všeč sta mi ameriški pisatelj Philip Roth in Anglež Julian Barnes.

Kakšno je vaše mnenje o Milanu Kunderi? Priznati mu je treba uspeh, vendar mislim, da ni najboljši češki pisatelj. Menim, da to mesto pripada Bohumilu Hrabalu. Ne zaupam ženskim likom, kot jih izpisuje Kundera. Premore dobro in rafinirano kompozicijo, sposoben je izraziti misel, njegov ženski lik pa ne zmore doseči nesmrtnosti. Med branjem njegovih del mi ženske ne vzbujajo nobenih občutenj, so kot lutke, marionete, s katerimi upravlja.

Kako ste doživljali življenje na Češkem v tranzicijskih letih, najprej cenzuro med komunizmom, nato osvoboditev ustvarjalnosti? To obdobje je imelo več faz. Objavo prvih dveh knjig mi je zavrnila komunistična cenzura, tretjo so odobrili še pred revolucijo. Zanjo sem izbral zabavno tematiko, nisem izražal problematičnih mnenj, ki bi jih zavrnili. Po revoluciji leta 1990 je izšla zato, ker je bil postopek izdajanja zelo dolg. Takrat se je zgodil pravi knjižni "boom". Izšlo je veliko knjig, ki niso uspele med revolucijo. Zaživel sem svobodno in pisal, kar sem hotel, ampak knjiga se je zaradi zasičenega knjižnega trga prodala le v približno 3 tisoč izvodih.

Imeli ste tudi neprijetnosti z rumenim tiskom? Že pet let sem v tožbi z bulvarskim tabloidom. Za božič pred petimi leti, ko je bila moja žena ravno noseča, so v nekem močno rumenem časopisu objavili vest, da imam mlajšo ljubico ter da zapuščam nosečo ženo. Ljubica naj bi bila moja študentka. Ker niso imeli najine skupne fotografije, so študentko celo povabili v uredništvo pod pretvezo, da želijo objaviti njeno zgodbo s fotografijo. V televizijskem oglasu je bila na naslovnici tabloida prikazana ta zgodba, ki jo je videlo 2,5 milijona Čehov. To je bila kaplja čez rob.

Kaj želite s tožbo doseči? Doseči želim precedenčni sodni primer, saj do sedaj na Češkem še nikomur ni uspelo, da bi tabloidi plačali res vzgojno denarno globo. Največja je namreč znašala 10 tisoč evrov. Jaz jih tožim za 200 tisoč evrov.