Edward Clug: Baletnik mora biti malo nor

V pogovoru za Planet Siol.net se je 39-letni Edward Clug dotaknil otroštva v rodni Romuniji in priznal, da je bil balet vedno eden od izhodov, ki bi mu lahko pomagali ubežati Ceausescujevi diktaturi, ki je včasu Clugovega otroštva dušila državljane Romunije. Strinja se s tem, da so baletniki sodobni plesni nomadi in oporeka splošnemu javnemu mnenju, da je balet garaški posel.

In prav balet je bil tisti, ki ga je po končanem šolanju v narodnem gledališču v Cluju, v družbi koreografa in še dveh plesalcev pri 18. letih pripeljal v Maribor. Čeprav mu je mariborska baletna in operna hiša sprva predstavljal zgolj odskočno desko za skok v večja zahodna gledališča, je tukaj vendarle ostal. Z ženo, prav tako baletno plesalko Pio Clug in dvema otrokoma, v Mariboru živi že 21 let.

Začel je kot romunski plesalec in postal slovenski, ali bolje, mednarodni koreograf.

Ravnokar ste se vrnili iz Šanghaja. Kaj vas je vodilo tja? Služba ali zabava?

Oboje. Na povabilo šanghajske akademije za gledališče in ples sem študentom 2. in 3. letnika akademije dva tedna predaval o svojem načinu vodenja. Zanimiva izkušnja, skozi katero sem doživel pravo sistematično analizo lastnega načina dela.

Kako dobro na Kitajskem poznajo dogajanje na slovenski baletni sceni?

Na Kitajskem imajo precej dobro razvit klasični balet in specifičen tradicionalni kitajski balet, manj pa poznajo sodobni ples in sodobni balet, čeprav jih tudi ti zvrsti zelo zanimata. Ker nimajo lastnega kadra, ki bi to zvrst poučeval, na gostovanja pogosto vabijo priznane sodobne skupine z vsega sveta. Sam sem kar dober primer tega, kako se želijo razvijati v smeri sodobnega plesa.

Omenjate klasični in sodobni balet. Kako bi laiku pojasnili razliko med plesalcem klasičnega in plesalcem sodobnega baleta?

Klasična izobrazba pusti na plesalcu zelo močan pečat, nekakšno matrico, ki se je je včasih težko otresti. Klasični plesalec je naučen, da mora doseči določeno formo in jo nato samo še izboljševati. Svoje telo doživlja prek kopiranja, sodobni pa ravno obratno, črpa iz lastne izkušnje telesa. Seveda je to precej splošna razlaga, kajti razvoj je stvar vsakega posameznika. Obstajajo klasični plesalci, ki so zelo odprti in nadarjeni za drugačen plesni slog in jim prestop iz klasike v sodobnost ne predstavlja nikakršnih težav ter obratno.

Po čem se baletni prvak loči od preostalih plesalcev?

Prvaka naredijo izkušnje, karizma in talent, ki je edinstven in izstopa iz množice.

Kakšen je starostni razpon kariere baletnika oziroma kdaj se kariera baletnika konča?

Ko telo počasi začne popuščati (smeh).

Predvidevam, da to za vas še ne velja?

No, trenutno ne morem reči, da sem sprejel že kakšno konkretno odločitev glede konca kariere. Občasno še vedno plešem. Pri plesalcih obdobje pred 30. letom velja za najboljše obdobje. Seveda pa se moraš dokazovati že precej prej. Če do 25. leta ne uspeš postati solist, potem verjetno nikoli ne boš.

Je balet garaški posel? Je to premočna beseda?

Za zunanje opazovalce je morda res videti tako, ampak ko je telo trenirano do takšne mere, potem ni več garaško. Mislim pa, da mora večina ljudi, ki se dandanes odloči za tak posel, biti malo nora (smeh). Vse plesalce globoko spoštujem. Gre za veliko odrekanja za zelo kratko kariero.

Kakšno je to odrekanje? V smislu prepovedi določene prehrane, športnih dejavnosti …

Ne gre za to, da česa ne smeš, ampak zato, da ti za preostale stvari preprosto zmanjka časa. Baletniki tako kot vrhunski športniki trenirajo že od mladih nog. Profesionalni trening se začne pri devetih, desetih letih in poteka vsakodnevno.

Kakšen je odstotek uspešnosti v obdobju šolanja? V internatu, kjer ste živeli med šolanjem v narodnem gledališču v Cluju, jih je od 500 kandidatov šolanje uspešno končalo le 20.

Vsakemu od nas je bil cilj priti med teh 20 najboljših. So se pa večje selekcije dogajale takoj na začetku šolanja in številka 500 se je prepolovila že po prvem letu. Zadnja štiri leta nas je bilo že manj kot 30.

Ste kdaj želeli odnehati, početi kaj drugega?

Nikoli. V baletu sem zelo hitro našel neki smisel in sem mu bil popolnoma predan. Zavedal sem se, da je profesionalna kariera odvisna le od mene.

Je bil eden od motivov tudi odhod iz Romunije, kjer je ste živeli pod Ceausescujevo tiranijo?

Da, na začetku je bil to glavni motiv.

Že pri desetih letih?

Že pred tem. Zavedali smo se, da živimo v popolnoma napačnem sistemu, kjer smo se dnevno spopadali s pomanjkanjem. Ker se je oče dobro znašel doma, stradali sicer nismo, smo pa čutili pomanjkanje. Kokakolo, pepsi in čokolado sem prvič videl v neki reklami na madžarski televiziji. Zaradi bližine madžarske meje smo lovili njen signal in se tako vsaj delno informirali o dogajanju zunaj Romunije.

Brez tega programa bi bili povsem izolirani?

Popolnoma. No, obstajala je še disidentska radijska postaja s sedežem v Kölnu. Imenovala se je Svobodna Evropa in je oddajala za vso Vzhodno Evropo, tudi v romunskem jeziku. Omenjena postaja je bila sicer v Romuniji strogo prepovedan, a moj oče jo je poslušal vsak dan. Bil je borec proti sistemu.

Kako ste na lastni koži občutili nadzor tajnih služb?

Tajna služba Securitate je imela v mestih v vsakem bloku svojega informatorja. V Cluju, kjer sem se šolal, je bil informator oziroma predstavnik Securitate oče mojega najboljšega prijatelja. Vedno smo imeli do vsega neko distanco, še posebej zato, ker je moj oče precej glasno razglašal svoje mnenje. Večkrat je bil tudi priprt.

Je bil v narodnem gledališču enakovreden poudarek na plesu in predmetniku?

Oboje je zelo strogo in enakovredno porazdeljeno, proti koncu pa je večji poudarek na praksi.

Predvidevam, da ste zaradi baleta že od rosnih let vajeni živeti brez staršev. Kako stike s starši ohranjate kljub distanci?

Med šolanjem sem se domov vračal le dvakrat letno, med zimskimi in poletnimi počitnicami. V šoli smo imeli proste le nedelje, pot od internata do doma pa bi mi vzela sedem ur.

Danes je živa le še moja mama. V Slovenijo prihaja dvakrat letno za mesec dni in pol, kar je glede na to, da imam doma dva majhna otroka, zelo priročno. Je pa zelo navezana na Romunijo in prijatelje, zato se za stalno življenje v Sloveniji še ni odločila.

Pred 21 leti ste v Maribor prišli na avdicijo. Ste že takrat razmišljali o tem, da bi tukaj lahko ostali za stalno?

Na Maribor sem takrat gledal kot na odskočno desko. Kot klasični plesalec sem si želel priti v eno od večjih zahodnih gledališč. V prvem letu bivanja v Mariboru sem se tako udeležil več avdicij, sprejet pa sem bil le v manjši teater v Heidelbergu. Podpisal sem pogodbo, vendar sem se že po desetih dneh vrnil v Maribor. Smešno je, da dandanes ustvarjam balet za tista gledališča, kjer me niso sprejeli kot klasičnega plesalca.

Kot koreograf?

Da.

Pravite, da ste romunski plesalec in slovenski koreograf?

Da, prišel sem kot plesalec in tukaj odkril ta klic.

Je tako, da se koreograf naredi in ne nauči?

Da, naučiti se tega skorajda ne da.

Kot koreograf se boste danes predstavili tudi pred ljubljanskim občinstvom. Z neoklasičnim baletnim projektom Hommage a Stravinski v izvedbi plesalcev baleta SNG Maribor, ki je mimogrede tudi eden največjih plesnih projektov letošnje EPK, boste v okviru Festivala Ljubljana nocoj gostovali v ljubljanskih Križankah. Glede na to, da je bilo že ob premieri aprila letos o predstavi napisanega že precej, me bolj zanima to, ali ob dejstvu, da se bomo prihodnje leto spominjali 130. obletnice rojstva skladatelja Igorja Stravinskega, obstajajo že kakšni konkretnejši dogovori za gostovanja mariborskega baleta na tujem?

Obstajajo. Zanimanja je res precej. Nekateri festivali naše delo spremljajo že od prej, druge je prepričal naš trailer na YouTubu. V Ljubljano na ogled predstave prihajajo trije selektorji.

Ste lahko bolj konkretni?

Mogoče bo naša prva postaja prav Sankt Peterburg, zibelka baleta, kjer smo v Mariinskem gledališču s predstavo Radio and Julliet gostovali že lani, in srčno upam, da bomo sodelovanje nadaljevali. Za predstavo se zanimajo tudi Kitajci, vendar pa je za zdaj vse skupaj še na osnovi zelo vljudnostnega pogovora.